GOBE
Pravljični obroč livk, pogojno užitna goba
V gozdovih zdaj raste poprhnjena livka; meso je belo, čvrsto, okus malo kiselkast, goba je pogojno užitna, zato jo moramo termično obdelati.
Odpri galerijo
Najdemo jo v iglastih in listnatih gozdovih.
Ker zadnje dni dobivam veliko vprašanj s fotografijami, katera goba je to in ali je užitna, sem se odločila napisati nekaj o njej. Zdaj je je veliko v gozdu – poprhnjena livka (Clitocybe nebularis). Imenujejo jo tudi meglenka zaradi njenega kot z meglo poprhnjenega klobuka.
Prvič jo je leta 1789 opisal nemški naravoslovec in mikolog August Johann Georg Karl Batsch in jo imenoval Agaricus nebularis. Leta 1871 je nemški mikolog Paul Kummer rod preimenoval v Clitocybe in jo prenesel vanj. Vse podobne gobe so se skupaj s poprhnjeno livko preselile v rod Clitocybe, v skladu s strogimi pravili Mednarodnega kodeksa botanične nomenklature (ICBN).
Splošno ime Clitocybe pomeni poševna glava, epitet nebularis pa izhaja iz latinskega meglica. Goba je precej zajetna in velika, po barvi pa podobna veliki rdečelistki, ki pa je strupena.
Klobuk ima premera od 6 do 18 cm, je zelo mesnat, najprej polkrožne oblike, pozneje se odpre, zravna in na sredini malo udre. Ima zelo podvihan rob, barva je sivkasta in z močnim belkastim poprhom. Mlad je na površini žametast, starejši pa gladek in svetleč. Lističi so rumenkaste barve, malo porasli po betu navzdol, gosti in ozki in se z lahkoto ločijo od mesnatega klobuka. Bet je do 10 cm visok in do 3 cm debel, mesnat, mlad je poln, pozneje se zvotli. Barva je podobna kot klobuk, morda malo svetlejša. V dnišču je malo zadebeljen, vidni so tudi ostanki micelija. Meso je bledo belo, čvrsto, v starosti postane mehko in vlaknato. Vonj je sladko saden, nekateri zaznavajo vonj po repi, okus je malo kiselkast.
Je pogojno užitna, potrebna je termična obdelava, surova je lahko škodljiva, povzroči zastrupitev prebavil. Niti prekuhana ni priporočljiva za uživanje v večjih količinah; če že moramo, naberimo le nekaj primerkov in jih mešajmo z drugimi vrstami. Vsekakor ni primerna za pogosto uživanje, čeprav nekateri povedo, da je odlična vložena v kis. Jaz je ne nabiram, v preteklosti sem jo poskušala in mi okus ni bil všeč.
Po letih in letih nabiranja se človek odloči za uživanje le tistih vrst, ki so mu najboljše po okusu, vonju in so dobre tako za zamrzovanje kot sušenje. Kot rečeno, jo lahko zamenjamo z veliko rdečelistko, ki je strupena, zato je nabiranje livk le za tiste, ki jih dobro poznajo. Goba pogosto raste v vrsti ali obroču tako v iglastih kot listnatih gozdovih, najraje na odmirajočem in že preperelem listju, zato ima velikokrat okus po trohnobi. Ponekod jo najdemo v grmičevju v obliki pravljičnega obroča.
Če boste videvali te velike gobe, jih raje pustite, da rastejo naprej. Nikakor jih ne brcajte, saj so kljub ne preveč dobremu okusu za nabiranje in uživanje lep okras v naravi, tako kot vse druge gobe. In še enkrat: nabirajte le tiste, ki jih sami dobro poznate!
Livka na livki FOTOGRAFIJE: Ana Ivanovič
Prvič jo je leta 1789 opisal nemški naravoslovec in mikolog August Johann Georg Karl Batsch in jo imenoval Agaricus nebularis. Leta 1871 je nemški mikolog Paul Kummer rod preimenoval v Clitocybe in jo prenesel vanj. Vse podobne gobe so se skupaj s poprhnjeno livko preselile v rod Clitocybe, v skladu s strogimi pravili Mednarodnega kodeksa botanične nomenklature (ICBN).
Je velika in čvrsta.
Splošno ime Clitocybe pomeni poševna glava, epitet nebularis pa izhaja iz latinskega meglica. Goba je precej zajetna in velika, po barvi pa podobna veliki rdečelistki, ki pa je strupena.
Klobuk ima premera od 6 do 18 cm, je zelo mesnat, najprej polkrožne oblike, pozneje se odpre, zravna in na sredini malo udre. Ima zelo podvihan rob, barva je sivkasta in z močnim belkastim poprhom. Mlad je na površini žametast, starejši pa gladek in svetleč. Lističi so rumenkaste barve, malo porasli po betu navzdol, gosti in ozki in se z lahkoto ločijo od mesnatega klobuka. Bet je do 10 cm visok in do 3 cm debel, mesnat, mlad je poln, pozneje se zvotli. Barva je podobna kot klobuk, morda malo svetlejša. V dnišču je malo zadebeljen, vidni so tudi ostanki micelija. Meso je bledo belo, čvrsto, v starosti postane mehko in vlaknato. Vonj je sladko saden, nekateri zaznavajo vonj po repi, okus je malo kiselkast.
Poprhnjena livka raste v vrsti ali krogu.
Je pogojno užitna, potrebna je termična obdelava, surova je lahko škodljiva, povzroči zastrupitev prebavil. Niti prekuhana ni priporočljiva za uživanje v večjih količinah; če že moramo, naberimo le nekaj primerkov in jih mešajmo z drugimi vrstami. Vsekakor ni primerna za pogosto uživanje, čeprav nekateri povedo, da je odlična vložena v kis. Jaz je ne nabiram, v preteklosti sem jo poskušala in mi okus ni bil všeč.
Po letih in letih nabiranja se človek odloči za uživanje le tistih vrst, ki so mu najboljše po okusu, vonju in so dobre tako za zamrzovanje kot sušenje. Kot rečeno, jo lahko zamenjamo z veliko rdečelistko, ki je strupena, zato je nabiranje livk le za tiste, ki jih dobro poznajo. Goba pogosto raste v vrsti ali obroču tako v iglastih kot listnatih gozdovih, najraje na odmirajočem in že preperelem listju, zato ima velikokrat okus po trohnobi. Ponekod jo najdemo v grmičevju v obliki pravljičnega obroča.
Goba je precej velika, niti prekuhana ni priporočljiva za uživanje v večjih količinah.
Če boste videvali te velike gobe, jih raje pustite, da rastejo naprej. Nikakor jih ne brcajte, saj so kljub ne preveč dobremu okusu za nabiranje in uživanje lep okras v naravi, tako kot vse druge gobe. In še enkrat: nabirajte le tiste, ki jih sami dobro poznate!
