RAJ DOMA
Pravljični obroči
Pozna lijevka je velika goba, ki v vrstah ali kolobarjih raste tudi do novega leta.
Odpri galerijo
Pozna lijevka (Infundibulicybe geotropa) je bujna in hitro opažena goba, saj je izjemno velika in raste v vrstah ali kolobarjih, v t. i. vilinskih oziroma pravljičnih obročih, včasih v premeru več metrov. O enem od takšnih so poročali iz Belforta v vzhodni Franciji, premer je imel več kot 600 metrov, star naj bi bil 700–800 let. Menda je največji znani pravljični prstan.
Ker goba prenese zmrzal, jo lahko najdemo do konca decembra. Njene značilnosti so grbica na temenu, gladka površina klobuka in precej dolg bet.
Ko je pionirski francoski mikolog Jean Baptiste Francois Pierre Bulliard leta 1792 opisal to vrsto, ji je dal ime Agaricus geotropus. Večina gliv je bila takrat uvrščena v velikanski rod Agaricus. Leta 1872 je prav tako francoski mikolog Lucien Quélet prenesel gobo v rod Clitocybe in jo poimenoval Clitocybe geotropa. Finski mikolog Harri Harmaja je 2003. predlagal ime Infundibulicybe geotropa, v ta rod se je uvrstilo še nekaj gliv iz rodu Clitocybe, nastal je novi rod Infundibulicybe, ki je trenutno veljaven.
Klobuk je velik, premera od 5 do 20 centimetrov, včasih tudi 20–25 centimetrov. Mlad je grbast, nato se širi in dviga ter postaja vedno bolj lijakast. Tudi ko je čisto odprt, se na sredini vidi grba. Rob klobuka je dolgo podvihan, pozneje štrli navzgor. Površina je gladka, kremne do okraste barve, v starosti malo temnejša. Lističi trosovnice so beli, stari malo rjavijo, debeli so, razmaknjeni
Raste pri listavcih pozno jeseni ob robu travnikov, gozdov, na jasah, ob cestah in na parkovnih površinah, včasih tudi do novega leta, saj prenese rahlo zmrzal in tudi sneg.
Zamenjava je mogoča z veliko livko (Clitocybe maxima), nepoznavalci jo lahko zamenjajo tudi z orjaško velepodvihanko (Leucopaxillus giganteus). Zelo je tudi podobna svoji bivši manjši sorodnici rjavkasti livki (Clitocybe gibba), ki pa je le medla senca velike sorodnice, predvsem po velikosti.
Goba je užitna, dobra, vendar nabiramo le mlade primerke, saj so starejše gobe precej žilave, zato bete odstranimo, če nabiramo tudi velike klobuke. Jaz sem jih včasih konzervirala v kis. Danes jih običajno hranimo v zamrzovalniku, saj je več možnosti za uporabo. Uporabimo jih lahko za vse vrste jedi, menda so dobre v rižotah, pražene s čebulo in mešane z drugimi vrstami gob.
Če gobe ne poznate prav dobro, jo raje pustite tam, kjer raste, in naj se razmnožuje naprej. Nabirajte le tiste, ki jih dobro poznate!
Ker goba prenese zmrzal, jo lahko najdemo do konca decembra. Njene značilnosti so grbica na temenu, gladka površina klobuka in precej dolg bet.
Ko je pionirski francoski mikolog Jean Baptiste Francois Pierre Bulliard leta 1792 opisal to vrsto, ji je dal ime Agaricus geotropus. Večina gliv je bila takrat uvrščena v velikanski rod Agaricus. Leta 1872 je prav tako francoski mikolog Lucien Quélet prenesel gobo v rod Clitocybe in jo poimenoval Clitocybe geotropa. Finski mikolog Harri Harmaja je 2003. predlagal ime Infundibulicybe geotropa, v ta rod se je uvrstilo še nekaj gliv iz rodu Clitocybe, nastal je novi rod Infundibulicybe, ki je trenutno veljaven.
Klobuk je velik, premera od 5 do 20 centimetrov, včasih tudi 20–25 centimetrov. Mlad je grbast, nato se širi in dviga ter postaja vedno bolj lijakast. Tudi ko je čisto odprt, se na sredini vidi grba. Rob klobuka je dolgo podvihan, pozneje štrli navzgor. Površina je gladka, kremne do okraste barve, v starosti malo temnejša. Lističi trosovnice so beli, stari malo rjavijo, debeli so, razmaknjeni
in proti robu gostejši zaradi krajših vmesnih lističev. Dolgi lističi so prirasli na bet in potekajo malo po njem navzdol. Bet je do 15 centimetrov visok in do 2 centimetra debel. Je valjaste oblike, poln, raven, proti dnišču se nekoliko razširi. Dnišče je ovito v bel opredek, ostanek micelija. Površina beta je gladka, vlaknasta in enake barve kot klobuk. Meso je belo, elastično, suho in milega okusa, ima izrazit vonj po grenkih mandljih.
Raste pri listavcih pozno jeseni ob robu travnikov, gozdov, na jasah, ob cestah in na parkovnih površinah, včasih tudi do novega leta, saj prenese rahlo zmrzal in tudi sneg.
Zamenjava je mogoča z veliko livko (Clitocybe maxima), nepoznavalci jo lahko zamenjajo tudi z orjaško velepodvihanko (Leucopaxillus giganteus). Zelo je tudi podobna svoji bivši manjši sorodnici rjavkasti livki (Clitocybe gibba), ki pa je le medla senca velike sorodnice, predvsem po velikosti.
Goba je užitna, dobra, vendar nabiramo le mlade primerke, saj so starejše gobe precej žilave, zato bete odstranimo, če nabiramo tudi velike klobuke. Jaz sem jih včasih konzervirala v kis. Danes jih običajno hranimo v zamrzovalniku, saj je več možnosti za uporabo. Uporabimo jih lahko za vse vrste jedi, menda so dobre v rižotah, pražene s čebulo in mešane z drugimi vrstami gob.
Če gobe ne poznate prav dobro, jo raje pustite tam, kjer raste, in naj se razmnožuje naprej. Nabirajte le tiste, ki jih dobro poznate!