Pred gobarsko sezono

Gobarstvo je vsestranski konjiček, saj gre pri njem za nabiranje gob, rekreacijo, blaženje stresa in nabiranje kondicije, ki je še kako pomembna za zdravo življenje.


Včasih se lahko konča tudi precej nezdravo: če si zaradi nepazljivosti zlomimo nogo, če se pri stikanju po grmovju dobro opraskamo, če morda postanemo gostitelj majhnemu, a nevarnemu zajedavcu – klopu, ki je poleg vsega okužen z raznimi virusi, da ne govorimo o morebitnih zastrupitvah, kadar gob ne poznamo dovolj dobro ali smo preveč korajžni.

Naše gobarjenje se lahko konča tudi zelo drago: če nas ustavi inšpekcija in imamo poln prtljažnik gob ali policija, ker v gozdu nismo pravilno parkirali. Slovenci smo po številu gobarjev na samem vrhu v Evropi, po nabiranju gob, kulturi v gozdu oziroma v naravi nasploh pa prav pri dnu.

Zato pred novo sezono ne bo nič narobe, če ponovimo nekatera pravila in zakonitosti pravilnega nabiranja gob.


Preden se odpravimo v gozd, se ustrezno oblečemo, obujemo ter zaščitimo s primernim repelentom, ki nas bo vsaj delno varoval pred zajedavci, saj stoodstotne zaščite ni. Ko pridemo domov, se obvezno stuširajmo in dobro preglejmo. Če je le mogoče, se pred sezono cepimo proti klopnemu meningitisu, kar je zanesljiva zaščita, cepiva proti boreliozi žal še ni.

Preden stopite v gozd, se prepričajte, ali ni morda v zasebni lasti ali celo zavarovano območje. Če je lastnik znan, ga prosite za dovoljenje, na zavarovanih območjih pa je nabiranje gob prepovedano. Če se odpravite z avtom, pazite, kje boste parkirali. Po zakonu lahko parkirate največ 5 metrov od ceste v gozd, a le na predelih, kjer ne boste ogrožali dela v gozdu ali ogrožali in uničevali podrasti in dreves. Napačno parkiranje ima lahko visoko ceno.


Obvezna in z zakonom določena rekvizita pri nabiranju gob sta košara (ali podobna zračna embalaža) in nož; košara ali podobna embalaža omogoča trosenje gob, nož pa potrebujemo, da jih na rastišču že grobo očistimo ter porežemo vse neužitne dele, da domov ne nosimo črvov, zemlje, plesnivih gob in preostalih neuporabnih delov. Po gozdu hodimo tiho, da s truščem in vpitjem ne motimo tamkajšnjih prebivalcev oziroma ne plašimo živali, saj je to njihov dom.

Nabiramo le normalno razvite odrasle gobe, nikoli premladih ali prestarih, ki jih zaradi nerazvitosti ali že previsoke starosti ne moremo točno določiti; kaj hitro se lahko zmotimo, posledice pa običajno niso prijetne, lahko so celo smrtne.


​Naberemo le toliko gob, kot jih lahko v enem dnevu sami porabimo. Z zakonom določena količina je 2 kg na dan in ena goba poljubne teže. Zakon prepoveduje nabiranje zavarovanih vrst, ki bi jih moral poznati vsak gobar. Ne trgamo jih iz zemlje, ker lahko iztrgamo tudi micelij. Bet rahlo zasučemo in gobo nežno izvlečemo.

Ne uničujmo tistih, ki jih ne poznamo ali zanje sumimo, da so strupene ali neužitne. Nekatere, npr. rdeče mušnice, so pravi okras narave, čeprav so strupene, in ne bomo se zastrupili, če jih bomo le občudovali. Gobe niso snov za polnjenje želodca, so le dodatek, ki oplemeniti jed, zato je lahko njihovo prekomerno in prepogosto uživanje zdravju tudi škodljivo.


Ne ponujamo jih prijateljem ali znancem, če vas niso prosili zanje, saj ste sicer lahko hitro krivi za kakšne njihove prebavne težave, čeprav morda niste. So namreč posamezniki, ki ne smejo uživati niti najbolj užitnih gob, denimo gobanov, saj jim povzročajo prebavne motnje. In še prvi in najpomembnejši zakon gobarjenja: nabirajte le tiste gobe, ki jih res dobro poznate!