Predlog za izlet: obiščite razgledni vrh nad Kranjsko Goro (FOTO)
Tamarča, 1728 metrov visok vrh, je eden izmed številnih vrhov v Karavankah, ki sami po sebi niso nič posebnega, se pa z njih odpre prelep razgled daleč naokoli.
Vzpon začnemo v Kranjski Gori. Zapeljemo se skozi naselje in ob prvem odcepu zavijemo desno ter prečkamo most čez Savo, ki je tukaj samo večji potok. Po makadamski cesti se peljemo kak kilometer vse do kampa Eco resort. Tu se resna cesta konča. V njegovi bližini parkiramo ob že precej zdelanem gasilskem vozilu, ki je v neokrnjeni naravi našlo svoje zadnje počivališče. Prečkamo precej velik travnik in na njegovem koncu zavijemo desno strmo v breg. Pot ni markirana in je treba včasih med kolovozi izbrati bolj bo občutku. Poopelje nas strmo v klanec mimo razpadle planšarije in napredujemo naprej po pobočjih nad Kranjsko Goro. Potem se svet odpre in znajdemo se na širni planini, na kateri stoji lovska koča Brvog.
Vrh je pokrit z redkim macesnovim gozdom.
Nad planino se kolovoz nadaljuje cikcak v klanec, in ta nas pripelje do gozdne ceste, ki s Korenskega sedla pelje proti Železnici, dolinici pod Truperjevim poldnem. Cesti v levo, torej proti vzhodu, sledimo pol ure bolj ali manj po ravni. Cesta obide Bavho in ob odcepu v levo sledimo adrenalinski gozdni kolesarski stezi. Spet še enkrat strmo v klanec. Pot nas pripelje na sedlo Dolič med Bavho in Tamarčo.
Smo na državni meji, po grebenu Karavank vodi stara graničarska pot. Sledimo ji precej časa proti vzhodu in popelje nas na vrh Tamarče. Z nje se pot spusti in nadaljuje še naprej ter nas popelje do Vošce, naslednjega vrha na grebenu Karavank.
Ker steze niso markirane, potrebujemo precej orientacijskih spretnosti.
Vrh Tamarče ni čisto nič posebnega. Pokrit je z redkim macesnovim gozdom, tam stoji mejni kamen. Tisto, kar velja, je, kot smo že zapisali, razgled daleč naokoli. Proti severu je to pogled na Koroško, proti jugu proti Špikovi skupini in osrednjim Julijskim Alpam.
Za vzpon na Tamarčo se moramo precej potruditi. Do vrha je dve uri in pol hoje, morda uro manj potrebujemo še za vrnitev na izhodišče, a smo nagrajeni z lepimi razgledi. Računati moramo tudi na to, da je to potep po lovskih stezah, ki niso markirane. Za kaj takega potrebujemo precej orientacijskih spretnosti.
