Predlog za izlet: Samotorica in Koreno
Za te kraje sem slišal že kot otrok. Opisuje jih Janez Jalen v knjigi Bobri. Dandanes, ko bralna kultura peša, jo pozna le še malokdo, a včasih je bila to knjiga, ki smo jo prebrali tako rekoč vsi. Glavni junak, kamenodobni lovec Ostrorogi Jelen, prihaja s kolišč na današnjem Ljubljanskem barju. Svoj položaj v skupnosti si mora šele izboriti. To doseže s tem, da se potepe v divjino Dolgega in Stranskega potoka pod Golo goro in si osvoji lastna lovišča. Kot otroku z velikimi očmi so se mi zdeli ti kraji kot divji in osamljeni svet.
Potrebna so bila dolga desetletja, da mi je postalo jasno, da ti kraji tudi v resnici obstajajo. Dolgi potok je dolina Gradaščice, Stranski potok dolina Horjulščice, Gola gora z jamskim zavetiščem kamenodobnega človeka pa Grmada. O divjini seveda ni več ne duha ne sluha. Gre za kulturno krajino, v obeh dolinah se vrstijo vasi, po pobočjih in grebenih vztrajajo starodavne kmetije. Na razglednih točkah so posejane slikovite podeželske cerkvice. Večina je bila zgrajenih v 14. ali 15. stoletju v gotskem slogu. Nekaj stoletij kasneje, ko se je okus spremenil, so jih običajno prezidali v baročnem slogu.
Ta, južni del Polhograjskega hribovja se izteče naravnost na Ljubljansko barje. V času Ostrorogega Jelena je bilo to orjaško plitvo jezero. Danes seveda ni več tako. Že v obdobju Marije Terezije v 18. stoletju je bil prek Golovca za Grajskim gričem v Ljubljani pod vodstvom jezuita Gruberja skopan prekop, tako da je jezero bolj ali manj izginilo, prej neskončna divjina širnega barja pa se je prvič v zgodovini spremenila v kulturno krajino.
Na razglednih točkah so posejane slikovite podeželske cerkvice.
Južni rob Polhograjskega hribovja nam ponuja kopico prijetnih izletov. Eden najlepših nas popelje na greben med Gradaščico in Horjulščico. Poti do vasi Koreno in Samotorica je več, najbolj uhojena se začne v Horjulu. Spodaj v vasi ob jutrih dostikrat vztraja trdovratna megla, vendar se že sredi pobočja navadno izvijemo iz nje.
Za uro je vzpona do vasice Koreno na grebenu. Sprehodimo se skozi vas in nadaljujemo do cerkvice Mohorja in Fortunata nad vasjo. Pogled z njenega preddverja je prelep: na južni strani širjave Barja in gmota Krima, na severu kot na dlani Polhograjci, za njimi Julijske in Kamniško-Savinjske Alpe. Ker smo se v eni uri dvignili za 400 metrov, bi bilo škoda vrniti se po isti poti.
Južni rob Polhograjskega hribovja ponuja kopico izletov.
Po grebenu peljejo cesta in vrsta poti do vasice Samotorica in naprej do Šentjošta, kjer se priključimo na glavno cesto v dolino Poljanske Sore. Samotorica, vasica nenavadnega imena, je paša za oči. Skupina kmetij se stiska okoli starodavne cerkvice. Na idilični podobi slovenske krajine pa madež polpretekle zgodovine – seznam padlih in pobitih vaščanov na cerkvenem zidu.
