BODIMO PREVIDNI
Pregledamo jo in presadimo
Ko domov prinesemo novo rastlino, jo obvezno prestavimo v nov lonček, ki naj bo nekoliko večji, še prej pa se prepričamo, da ima zdrave korenine.
Odpri galerijo
Bazilika potrebuje veliko vode, zato je zanjo boljša izbira plastičen lonček. FOTO: Melaniemaier/Getty Images
Priljubljenost notranjih rastlin se je lani močno povečala. Veliko časa smo preživeli doma in želeli smo si ustvariti sproščujoč in prijeten dom, katerega nepogrešljivi del so tudi rastline. Ne nazadnje s pravilno izbiro poskrbimo, da je zrak v prostoru čistejši, pogled na zeleno rastje pomirja, zanemarljivo ni niti veselje, ki ga prineseta prvi cvet, nov list in podobno. Da bi dobro uspevale, ni pomembno le, da jim namenimo dovolj svetlobe, vode in gnojil ter primerno prst, temveč tudi, kakšne lončke izberemo zanje. In presaditi jih je najbolje takoj, ko jih prinesemo iz trgovine.
Z lončki, v katerih rastline kupimo, ni nič narobe in lahko jih ponovno uporabimo, presajanja se v prvi vrsti lotimo zato, da si pobliže ogledamo, kaj se z rastlino dogaja pod površjem. Lahko je bila v trgovini preveč zalita, lahko premalo, lahko so v zemlji škodljivci ali pa je kaj narobe s koreninami. Dobro ji je nameniti novo zemljo tudi zato, ker ne vemo, kako dolgo že stoji v stari, ali pa ta zanjo ni primerna. Enako velja za lonček. Lahko je bila vanj zasajena že pred časom in je medtem zrasla, razvila več korenin, zato bo potrebovala večjega. Najbolje bo, da uporabimo nekoliko večjega, pet centimetrov večji premer bo dovolj. Rastline ne presajamo v zelo velike lonce, češ da jim bo tako bolj udobno in bo v njem lahko dlje. Ker bo treba v večji lonec nasuti tudi več zemlje, bo posledično treba pogosteje zalivati, še posebno če rastlina nima zelo razvejanega koreninskega sistema. »Tudi dveletnika ne oblačimo v oblačila za otroke, stare pet let, da ne bo treba vmes kupovati novih,« se je nekoč pošalila najbolj znana gospodinja Martha Stewart.
Pomembna pa ni le velikost, ampak tudi material, iz katerega so lončki. Večinoma so narejeni iz terakote, plastike, lesa ali keramike. Terakota je primerna za rastline, ki ne marajo mokre zemlje, saj je porozna in skoznjo bo voda hitreje izhlapela. Za tiste, ki na zalivanje radi pozabijo, bodo boljša izbira plastični. V njih bo zemlja dlje ostala vlažna, njihova prednost je tudi ta, da so veliko bolj trpežni od terakote ali keramičnih lončkov, saj se ob padcu na razbijejo. Slabost plastike pa je, da je lahka in zato neprimerna za visoke rastline ali tiste s težjim zgornjim delom, saj se bodo hitro prevrnile.
Ko izberemo primeren lonček, ta naj ima na dnu vedno luknjice, skozi katere bo odtekala odvečna voda, v nasprotnem primeru na dno naložimo nekaj primerno velikih kamenčkov, se lotimo še zemlje. Za orhideje je na voljo posebna zemlja, saj imajo nekoliko drugačne zahteve od večine preostalih rastlin, za sukulente in kaktuse je treba izbrati prepustno zemljo, sicer jim lahko hitro zgnijejo korenine, za druge rastline pa načeloma velja, da je univerzalna povsem v redu. Preden novo presadimo, previdno odstranimo zemljo s korenin in jih pregledamo. Morebitne poškodovane ali nagnite dele odstranimo z ostrimi škarjami, ki smo jih pred tem razkužili. Ko se prepričamo še, da domov nismo prinesli škodljivcev v obliki mušic ali ličink, je rastlina pripravljena na nov dom, dobrodošlico pa ji izkažemo z merico vode, najbolje dobro polovico volumna cvetličnega lončka, pravilo, ki se ga držimo tudi pri kasnejših zalivanjih.
Z lončki, v katerih rastline kupimo, ni nič narobe in lahko jih ponovno uporabimo, presajanja se v prvi vrsti lotimo zato, da si pobliže ogledamo, kaj se z rastlino dogaja pod površjem. Lahko je bila v trgovini preveč zalita, lahko premalo, lahko so v zemlji škodljivci ali pa je kaj narobe s koreninami. Dobro ji je nameniti novo zemljo tudi zato, ker ne vemo, kako dolgo že stoji v stari, ali pa ta zanjo ni primerna. Enako velja za lonček. Lahko je bila vanj zasajena že pred časom in je medtem zrasla, razvila več korenin, zato bo potrebovala večjega. Najbolje bo, da uporabimo nekoliko večjega, pet centimetrov večji premer bo dovolj. Rastline ne presajamo v zelo velike lonce, češ da jim bo tako bolj udobno in bo v njem lahko dlje. Ker bo treba v večji lonec nasuti tudi več zemlje, bo posledično treba pogosteje zalivati, še posebno če rastlina nima zelo razvejanega koreninskega sistema. »Tudi dveletnika ne oblačimo v oblačila za otroke, stare pet let, da ne bo treba vmes kupovati novih,« se je nekoč pošalila najbolj znana gospodinja Martha Stewart.
Nov lonček naj ima od tri do pet centimetrov večji premer kot tisti, v katerem smo jo kupili.
Pomembna pa ni le velikost, ampak tudi material, iz katerega so lončki. Večinoma so narejeni iz terakote, plastike, lesa ali keramike. Terakota je primerna za rastline, ki ne marajo mokre zemlje, saj je porozna in skoznjo bo voda hitreje izhlapela. Za tiste, ki na zalivanje radi pozabijo, bodo boljša izbira plastični. V njih bo zemlja dlje ostala vlažna, njihova prednost je tudi ta, da so veliko bolj trpežni od terakote ali keramičnih lončkov, saj se ob padcu na razbijejo. Slabost plastike pa je, da je lahka in zato neprimerna za visoke rastline ali tiste s težjim zgornjim delom, saj se bodo hitro prevrnile.
Ko izberemo primeren lonček, ta naj ima na dnu vedno luknjice, skozi katere bo odtekala odvečna voda, v nasprotnem primeru na dno naložimo nekaj primerno velikih kamenčkov, se lotimo še zemlje. Za orhideje je na voljo posebna zemlja, saj imajo nekoliko drugačne zahteve od večine preostalih rastlin, za sukulente in kaktuse je treba izbrati prepustno zemljo, sicer jim lahko hitro zgnijejo korenine, za druge rastline pa načeloma velja, da je univerzalna povsem v redu. Preden novo presadimo, previdno odstranimo zemljo s korenin in jih pregledamo. Morebitne poškodovane ali nagnite dele odstranimo z ostrimi škarjami, ki smo jih pred tem razkužili. Ko se prepričamo še, da domov nismo prinesli škodljivcev v obliki mušic ali ličink, je rastlina pripravljena na nov dom, dobrodošlico pa ji izkažemo z merico vode, najbolje dobro polovico volumna cvetličnega lončka, pravilo, ki se ga držimo tudi pri kasnejših zalivanjih.
