GOBE
Prepoznamo jo po trdem betu in klobuku
Trda golobica je ime dobila po zelo trdem mesu; lahko jo je zamenjati z drugimi rdečkastimi vrstami golobic, tudi strupeno bljuvno.
Odpri galerijo
Trda golobica, rdeča in lepa FOTOGRAFIJE: Ana Ivanovič
V gozdu pogosto najdemo vijoličnobetno golobico, zelenkasti različek (Russula violeipes, var citrina) in trdo golobico (Russula rosea). Med golobicami se najdejo še rjavozelene in zelenkaste.
Vijoličnobetna golobica, zelenkasti različek (Russula violeipes, var citrina), ima klobuk z do 8 cm premera. Je citronasto rumena in ostane takšne barve kar dolgo. Klobuk je mlad okrogel, pozneje se razpre, v starosti pa splošči in na temenu malo udre. Rob je oster in nažlebkan, površina klobuka pa je suha in malce razpokana.
Trosovnica je v obliki lističev kot pri vseh golobicah, lističi so beli, tanki in gosti. Bet je do 8 cm visok in rožnato vijolične barve. Je vitek in v dnišču zašiljen. Meso je belo, trdo in čvrsto, prijetnega vonja in okusa. Raste poleti in jeseni v vseh vrstah gozdov. Goba je užitna, uporabna za vse vrste jedi.
Trda golobica (Russula rosea) je ime dobila po zelo trdem mesu v betu in klobuku. Lahko jo je zamenjati z drugimi rdečkastimi vrstami golobic, tudi s strupeno bljuvno golobico. Ta goba je imela v preteklosti kar lepo število latinskih imen. Leta 1796 jo je opisal Christiaan Hendrik Persoon, rojen na rtu dobrega upanja, pozneje je živel v Nemčiji in Franciji. Persoon na splošno velja za očeta ustanovitve sistematične mikologije in njegovo ime za to gobo je prevladalo nad drugimi imeni, zato se tako imenuje še danes.
Klobuk ima do 10 cm premera, je najprej polkrožen in izbočen, nato se zravna in na sredini udre. Je mesnat, meso je trdo in po tem je goba tudi imenovana. Klobuk je rožnato rdeč, včasih na sredini smetanaste barve, tudi do čisto bele. Kožice se ne da lupiti. Lističi so beli, gosti in zelo lomljivi. Pripeti so na bet in v starosti postanejo rahlo okrasti. Bet je do 7 cm visok, bel, valjaste oblike, poln in zelo trd. Velikokrat je rdečkaste do rožnate barve, vendar ne vedno. Meso je belo, trdo in prijetnega vonja, okus pa je blag, po navadi spominja na cedrovino, včasih pa je nekoliko grenak.
Raste od poletja do pozne jeseni in je mikorizna goba z listopadnimi širokolistnimi drevesi, zlasti z bukvijo. Vendar se zgodi, da jo najdemo tudi pod iglavci. Goba je užitna, nekateri menijo, da je pogojno užitna, surova pa menda celo škodljiva. Vendar gob tako in tako običajno ne uživamo surovih, zato ni bojazni za kakšne na primer prebavne motnje. Primerna je za mešanje z drugimi gobami in za vse vrste jedi. Jaz sem jo uživala tudi že samo, ocvrto in z majonezo in bila je odlična, prav zaradi njene čvrstosti. Vendar nismo vsi gobarji enakega mnenja in nimamo enakega okusa, zato naj se vsak, ki jo nabira, sam odloči, ali jo bo užival ali ne.
Zamenjava je mogoča z drugimi rdečimi golobicami, vendar jo prepoznamo po izredni trdoti beta in klobuka. Vse druge golobice, denimo bljuvna, ki ima živo rdeč klobuk, običajno zelo krhke lističe in votel ter zelo lomljiv bet, so popolno nasprotje trde golobice in zamenjava je skoraj nemogoča, vsaj za večino nabiralcev.
Vendar vseeno pazljivo pri nabiranju rdečkastih in rožnatih golobic, saj jih je treba poznati, da se pozneje ne zgodijo neljube zastrupitve. Zato znova ponavljam stavek, da nabirajte le tiste gobe, ki jih sami zelo dobro poznate.
Bet je prav tako rdečkast, vendar ne vedno.
Vijoličnobetna golobica, zelenkasti različek (Russula violeipes, var citrina), ima klobuk z do 8 cm premera. Je citronasto rumena in ostane takšne barve kar dolgo. Klobuk je mlad okrogel, pozneje se razpre, v starosti pa splošči in na temenu malo udre. Rob je oster in nažlebkan, površina klobuka pa je suha in malce razpokana.
Trosovnica je v obliki lističev kot pri vseh golobicah, lističi so beli, tanki in gosti. Bet je do 8 cm visok in rožnato vijolične barve. Je vitek in v dnišču zašiljen. Meso je belo, trdo in čvrsto, prijetnega vonja in okusa. Raste poleti in jeseni v vseh vrstah gozdov. Goba je užitna, uporabna za vse vrste jedi.
Površina klobuka trde golobice je rožnato rdečkasta.
Klobuk ima do 10 cm premera, je najprej polkrožen in izbočen, nato se zravna in na sredini udre. Je mesnat, meso je trdo in po tem je goba tudi imenovana. Klobuk je rožnato rdeč, včasih na sredini smetanaste barve, tudi do čisto bele. Kožice se ne da lupiti. Lističi so beli, gosti in zelo lomljivi. Pripeti so na bet in v starosti postanejo rahlo okrasti. Bet je do 7 cm visok, bel, valjaste oblike, poln in zelo trd. Velikokrat je rdečkaste do rožnate barve, vendar ne vedno. Meso je belo, trdo in prijetnega vonja, okus pa je blag, po navadi spominja na cedrovino, včasih pa je nekoliko grenak.
Vijoličnobetna golobica raste poleti in jeseni v vseh vrstah gozdov.
Raste od poletja do pozne jeseni in je mikorizna goba z listopadnimi širokolistnimi drevesi, zlasti z bukvijo. Vendar se zgodi, da jo najdemo tudi pod iglavci. Goba je užitna, nekateri menijo, da je pogojno užitna, surova pa menda celo škodljiva. Vendar gob tako in tako običajno ne uživamo surovih, zato ni bojazni za kakšne na primer prebavne motnje. Primerna je za mešanje z drugimi gobami in za vse vrste jedi. Jaz sem jo uživala tudi že samo, ocvrto in z majonezo in bila je odlična, prav zaradi njene čvrstosti. Vendar nismo vsi gobarji enakega mnenja in nimamo enakega okusa, zato naj se vsak, ki jo nabira, sam odloči, ali jo bo užival ali ne.
Zamenjava je mogoča z drugimi rdečimi golobicami, vendar jo prepoznamo po izredni trdoti beta in klobuka. Vse druge golobice, denimo bljuvna, ki ima živo rdeč klobuk, običajno zelo krhke lističe in votel ter zelo lomljiv bet, so popolno nasprotje trde golobice in zamenjava je skoraj nemogoča, vsaj za večino nabiralcev.
Nabirajte le tiste gobe, ki jih sami zelo dobro poznate.
Vendar vseeno pazljivo pri nabiranju rdečkastih in rožnatih golobic, saj jih je treba poznati, da se pozneje ne zgodijo neljube zastrupitve. Zato znova ponavljam stavek, da nabirajte le tiste gobe, ki jih sami zelo dobro poznate.
