Človeška ribica zdrži brez hrane zelo dolgo

Pisatelj Fran Erjavec jo je v svoji knjižici Žabe imenoval za enega od čudežev Kranjske dežele in res smo lahko ponosni na to žival, ki si je našla dom tudi v naši Postojnski jami. Razen v dinarskem krasu je namreč ni mogoče najti nikjer drugje na svetu.

Žival kožne barve, ki meri med 20 in 30 cm in ima pod glavo hruškaste oblike rdeče škrge, spominja na kako pravljično bitje, zato ni nič čudnega, da so nekoč verjeli, da gre za zmajevega mladiča. Je največja jamska žival na svetu. Poleg bele človeške ribice ali belega močerila (Proteus anguinus) v Sloveniji živi tudi črna človeška ribica (Proteus anguinus parkelj).

Mladiče imajo na šest do sedem let. FOTO: Postojnska Jama

Ker živi v temi, so oči človeške ribice zakrnele in prekrite s kožo. Svetlobo zaznava s celotno površino telesa. Ima razvit voh in okus, orientira pa se tudi s pomočjo tresljajev, ki jih zazna s kožo. Njena posebnost je čutilo za električno polje.

V jamah živijo že na milijone let

Človeške ribice v jamah živijo že na milijone let, vendar so jih ljudje prvič opazili šele pred 400 leti. To je edini vretenčar, ki živi izključno v podzemlju. Je največji jamski plenilec. S kačastim zvijanjem telesa hitro plava in lovi jamske vodne nevretenčarje, rake ali ličinke žuželk. Ni pretirano lačne sorte, saj brez hrane zdrži tudi do 12 let.

Dom si je našla tudi v Postojnski jami. FOTO: Mediaspeed

Tudi pri razmnoževanju se ji nikamor ne mudi. Razmnožuje se na vsakih šest, sedem let. Ena samička izleže okoli 100 jajčec, izvalita pa se le okoli dva mladiča. V akvariju v Postojnski jami se je prvi mladič človeške ribice izlegel iz jajca 30. maja 2016. So dolgožive: po nekaterih podatkih naj bi bila življenjska doba človeške ribice do 100 let.

V Sloveniji so zavarovane in kot ranljiva vrsta uvrščene na rdeči seznam, kar pomeni, da moramo nanjo zelo paziti, sicer bi lahko izumrla.