DOMA
Prezračimo kopalnico
Kopalniški ventilatorji odstranijo neprijetne vonjave in vlago; kakšnega bomo montirali, je odvisno od velikosti prostora.
Odpri galerijo
Enostavni stenski ventilator z nepremičnimi režami zadostuje za prezračevanje manjše kopalnice.
Kopalnice morajo biti dobro zračene, kar je lahko velika težava: ker so stene običajno vsaj do višine 160 centimetrov obložene s keramičnimi ploščicami, ne dihajo, poleg tega arhitekti večinoma kopalnico v blok ali stanovanjsko hišo umestijo tako, da nima okna. Zato večinoma osnovno prezračevanje teh prostorov omogoča zračnik, cev s premerom vsaj 10 ali 12 centimetrov, lahko tudi več.
V starejših kopalnicah bomo opazili le pravokotno rešetko, skozi katero odhaja zrak. Če so prezračevalne cevi pravilno inštalirane, se zrak iz kopalnice dviguje po cevi navzgor. Gre za naravno prezračevanje z izkoriščanjem fizikalnih dejstev glede kroženja toplega in hladnega zraka, a praviloma je manj učinkovito od današnjega prisilnega zračenja, ko imamo na odzračevalni luknji inštaliran električni ventilator.
Menjava oziroma montaža ventilatorja ni pretežka naloga za malce bolj spretne, če obvladamo osnove električnih inštalacij, sicer prepustimo priklop profesionalcem.
Ko odstranimo staro rešetko, odzračevalnik dobro očistimo, nato pa izmerimo premer okrogle luknje. Ta je običajno 10 ali 12 centimetrov. To je podatek, s katerim bomo šli v trgovino. Na embalaži ventilatorja imamo različne skice in oznake, denimo 100ws ali 70W. Gre za fizikalne oznake o delu in moči ventilatorja, kar laikom ne pove kaj dosti. Ključen podatek je kapaciteta ventilatorja, ki se meri v kubičnih metrih zraka na uro.
Ventilatorji v kopalnici imajo običajno kapaciteto od denimo 70 m3/h pa vse do 350 m3/h. Podatek nam pove, koliko zraka vetrnica v ventilatorju vsesa in na drugi strani izpihne v zračnik v eni uri. Optimalno zračenje prostora je, ko se zrak v eni uri zamenja od petkrat do osemkrat.
Ventilatorje redno čistimo. Tedensko ali mesečno denimo s sesalnikom, enkrat na leto pa ventilator odvijemo in očistimo zračnik. Fino je, če ima ventilator samostojno tipko za prižiganje in ugašanje, a včasih to ni mogoče, ker bi morali preveč razbijati, da bi položili vodnike po steni. Najenostavnejša rešitev je, da je ventilator vezan na prižiganje luči.
Tako bo kopalnica stalno prezračevana. In če nas ob tem preganja občutek, da je to nepotrebno zapravljanje: kopalniški ventilator je tako majhen porabnik, da z neprižiganjem ob umivanju rok ne bomo prav nič prihranili. Imeli pa bomo slabši zrak v kopalnici.
Zrak se ob prižganem ventilatorju giblje skozi ventilator iz kopalnice v odvodno cev, lopute zadaj pa preprečujejo, da bi v prostor zašel mrčes ali umazanija iz zračnika. FOTOGRAFIJI: Jaroslav Jankovič
V starejših kopalnicah bomo opazili le pravokotno rešetko, skozi katero odhaja zrak. Če so prezračevalne cevi pravilno inštalirane, se zrak iz kopalnice dviguje po cevi navzgor. Gre za naravno prezračevanje z izkoriščanjem fizikalnih dejstev glede kroženja toplega in hladnega zraka, a praviloma je manj učinkovito od današnjega prisilnega zračenja, ko imamo na odzračevalni luknji inštaliran električni ventilator.
Menjava oziroma montaža ventilatorja ni pretežka naloga za malce bolj spretne, če obvladamo osnove električnih inštalacij, sicer prepustimo priklop profesionalcem.
Ko odstranimo staro rešetko, odzračevalnik dobro očistimo, nato pa izmerimo premer okrogle luknje. Ta je običajno 10 ali 12 centimetrov. To je podatek, s katerim bomo šli v trgovino. Na embalaži ventilatorja imamo različne skice in oznake, denimo 100ws ali 70W. Gre za fizikalne oznake o delu in moči ventilatorja, kar laikom ne pove kaj dosti. Ključen podatek je kapaciteta ventilatorja, ki se meri v kubičnih metrih zraka na uro.
Reže ventilatorja, ki nihajo gor in dol, dodatno pripomorejo k dobremu prezračevanju.
Ventilatorji v kopalnici imajo običajno kapaciteto od denimo 70 m3/h pa vse do 350 m3/h. Podatek nam pove, koliko zraka vetrnica v ventilatorju vsesa in na drugi strani izpihne v zračnik v eni uri. Optimalno zračenje prostora je, ko se zrak v eni uri zamenja od petkrat do osemkrat.
Ventilatorje redno čistimo. Tedensko ali mesečno denimo s sesalnikom, enkrat na leto pa ventilator odvijemo in očistimo zračnik. Fino je, če ima ventilator samostojno tipko za prižiganje in ugašanje, a včasih to ni mogoče, ker bi morali preveč razbijati, da bi položili vodnike po steni. Najenostavnejša rešitev je, da je ventilator vezan na prižiganje luči.
Tako bo kopalnica stalno prezračevana. In če nas ob tem preganja občutek, da je to nepotrebno zapravljanje: kopalniški ventilator je tako majhen porabnik, da z neprižiganjem ob umivanju rok ne bomo prav nič prihranili. Imeli pa bomo slabši zrak v kopalnici.
