Pri 19 letih že izdala kuharsko knjigo

Devetnajstletna Ela Leskovar na videz daje vtis, da je povsem običajno dekle, ki je letos prestopilo prag pravne fakultete v Mariboru. Je torej brucka, ki pa še ne ve, kam točno jo bo v prihodnosti zanesla poklicna pot. Povsem jasno je le eno, kar sicer za mlade te starosti ni tako samoumevno. Da se odlično znajde v kuhinji, še posebno se je spoprijateljila s pečico, saj peče razne pite, torte in druge sladice. Ko jih speče, se njeno delo pravzaprav šele začne, saj jih stilira do popolnega videza, na koncu tudi fotografira in tako dokumentira. Triindvajset receptov, ki jih je sama dodobra preizkusila, je zdaj zbrala v svoji prvi knjigi, ki je izšla v samozaložbi v začetku tega meseca, naslovila pa jo je preprosto Sladke skrivnosti.

Posebno mesto imajo božični medenjaki

Ela Leskovar je sicer hči ravnatelja Srednje šole za gostinstvo in turizem v Celju Iztoka Leskovarja, obenem pa ena najmlajših, če ne najmlajša avtorica katere kulinarične knjige pri nas. »Že od mladih nog sem sladkosnedna, radovedna, vedno sem se smukala po kuhinji. Rada tudi rišem, slikam, pojem, preizkusila sem se že v prenekaterem športu, plesala balet, še vedno igram tenis ali sedem za klavir, ki sem se ga naučila igrati v Glasbeni šoli v Slovenski Bistrici, kjer sem zaključila osnovno glasbeno šolo. V osnovni šoli me je profesor slovenščine navdušil za pisanje, kasneje pa sem ugotovila, da me izredno veseli tudi fotografija,« se opiše Ela, ki sta jo za kulinariko navdušila oče in mama. »Od nekdaj sem bila še posebno motivirana za težje dosegljive cilje oziroma dejanja, ki so mi jih starši sprva odsvetovali. In prav kuhinja je bila po njunem prepričanju za mlado dekle prostor, v katerem je bilo polno nevarnosti,« v smehu pove.

Tudi zato je bila toliko bolj navdušena, kadar se ji je uspelo pretihotapiti v kuhinjo in mamici izmakniti kakšen košček sveže pečenih dobrot. »Seveda sem se kot majhna deklica rada igrala tudi s punčkami in se navduševala nad roza barvo, bleščicami in lepimi krilci. A me je veselilo tudi kuhanje, moja največja vzornica pa je bila moja mama. In preden sem začela peči sama, sva pogosto skupaj skuhali, za božič pa pekli in krasili božične piškote. Zato imajo božični medenjaki v moji knjigi Sladke skrivnosti prav posebno mesto,« nam še zaupa Ela, ki je pri rosnih osmih letih staršem prvič sama skuhala kosilo, za sladico pa v kompotu pokuhala hruške, jih prelila s čokoladnim pudingom in posula z mandljevimi lističi.

Učila se je iz napak

Seveda je za njo tudi veliko neposrečenih podvigov, ki se preprosto morajo zgoditi. »Vsi se učimo iz napak, in tudi jaz sem se,« odkrito prizna Ela. In doda: »Na začetku sem pogosto precenila velikosti pekačev, moč mešalnika pa tudi štedilnika oziroma pečice. Pa sol sem kdaj zamenjala s sladkorjem ali obratno.« Nekaj časa je trajalo, da je spoznala domačo pečico, pomen predgretja in njene specifike, hvaležna je tudi tistemu, ki je izumil zobotrebce, saj so ti najbolj preprost indikator, kdaj je neko pecivo ravno prav pečeno. »Pri peki so zelo pomembne malenkosti. Denimo sledenje tehničnim postopkom in tudi dobra oprema ter pripomočki, če želimo, da so sladice tudi videti tako, kot smo si zamislili. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da nam delo precej olajša že pravilna uporaba kakovostne brizgalne vrečke s kovinskimi nastavki ali uporaba acetatne folije za brezhiben rob pri kremnih tortah,« razkriva avtorica Sladkih sanj.

Ko jo pobaramo, ali naše trgovine ponujajo dovolj kakovostnih sestavin za peko, odgovori: »Mislim, da so kar dobro založene. Tako kar se tiče izbire kot tudi kakovosti sestavin. Je pa treba biti pri izbiri kar kritičen, še posebno pri hladnih sladicah, saj veliko sestavin ostane toplotno neobdelanih in posledično kakršne koli nepravilnosti hitreje pridejo do izraza. Meni se je, denimo, pogosto zgodilo, da sem morala po vse potrebno tudi v več trgovin, a sem vedno našla, kar sem iskala.« Čeprav se v kuhinji počuti najudobneje, pa še vedno rada sede za klavir ali odigra partijo tenisa. »Pozimi rada smučam ali proste dni izkoristim za krajše izlete ali potovanja. Veliko časa namenim kužkoma Bachiju in Maxu pa tudi prijateljem,« nam še zaupa brucka, ki se rada loti tudi priprave slanih jedi. »Moja največja ljubezen pa ostajajo deserti in kombinacije različnih sladkih okusov,« pravi Leskovarjeva, ki osebno prisega na bananino pito s karamelo, katere recept najdemo v njeni knjigi. MOJCA MAROT