KOSTANJ
Prihaja čas kostanja
Nekoč je imel pomembno vlogo v jesenski prehrani; ker vsebuje veliko ogljikovih hidratov in sladkorja, je nasiten, tako da je lahko tudi samostojen obrok.
Odpri galerijo
Najpogosteje ga pečemo ali kuhamo. FOTO: Guliver/Getty Images
Veselimo se jesenskih plodov, med najbolj priljubljene prav gotovo spada kostanj. Čeprav letos tako rekoč vsa vegetacija prehiteva v rasti in zorenju in je bilo tudi kostanj že mogoče nabirati v septembru, pravi čas, ko bomo uživali v sladkih plodovih, šele prihaja. Po odlični gobarski sezoni se gozdni nabiralci ozirajo proti kostanju, s katerim lahko obogatimo jesenski jedilnik.
Za nabiranje kostanja veljajo podobna pravila kot za preostale gozdne sadeže. Nabiramo jih lahko tudi v zasebnih gozdovih, vendar pod pogoji, ki jih določa zakon. Tako vas lastnik gozda ne more kar tako prepoditi, saj smo po zakonu o gozdovih vsi upravičeni do rabe gozda, kar pomeni, da lahko nabiramo gozdne sadeže, se sprehajamo in rekreiramo, omejitve pa določa Pravilnik o varstvu gozdov.
Zdaj najbrž že vsi vemo, da lahko na dan naberemo največ dva kilograma gob in drugih gozdnih plodov, torej tudi kostanja. Velja pa ena pomembna izjema, in sicer se nabiranje lahko omeji ali prepove v gozdovih, kjer lastnik drevje goji za nabiranje plodov, kar pa bi moralo biti vidno označeno. Prav tako kostanja ne smemo nabirati za nadaljnjo rabo, če nimamo za to ustreznega dovoljenja oziroma registriranega podjetja.
Za prehrano uporabljamo plodove pravega ali domačega kostanja, ki raste skoraj po vsej Sloveniji, le na Koroškem ga ne najdemo. Drevesa uspevajo do nadmorske višine 800 metrov, v višino zrastejo do 35 metrov. Zdravo, odraslo drevo obrodi od 100 do 200 kilogramov plodov na leto, drevesa najdemo tako v notranjosti gozdov kot po obronkih ali celo na prostem, kje na travniku.
Nabiranje kostanja je prijetno in vznemirljivo doživetje, lahko tudi boleče, če se ježice ne lotimo na pravi način. Zreli plodovi večinoma sami popadajo ven, nekateri pa ostanejo v ježici: to je najlažje razpreti s čevlji ali palico. Plodovi so zreli, ko so povsem rjavo obarvani, prav tako jih ni težko izluščiti iz ježic.
Pravi kostanj, ki izvira iz Male Azije, danes pa uspeva na območju med Kavkazom in Sredozemljem, vsebuje kar 44 odstotkov ogljikovih hidratov oziroma škroba ter le malo maščob in beljakovin. Nekoč je imel v prehrani pomembno vlogo, izpodrinil ga je šele krompir, danes pa si z njim občasno popestrimo jesenski jedilnik.
Ko začnejo plodovi dozorevati, se ježice razprejo.
Za nabiranje kostanja veljajo podobna pravila kot za preostale gozdne sadeže. Nabiramo jih lahko tudi v zasebnih gozdovih, vendar pod pogoji, ki jih določa zakon. Tako vas lastnik gozda ne more kar tako prepoditi, saj smo po zakonu o gozdovih vsi upravičeni do rabe gozda, kar pomeni, da lahko nabiramo gozdne sadeže, se sprehajamo in rekreiramo, omejitve pa določa Pravilnik o varstvu gozdov.
Najpogosteje ga pečemo ali kuhamo. FOTO: Guliver/Getty Images
Zdaj najbrž že vsi vemo, da lahko na dan naberemo največ dva kilograma gob in drugih gozdnih plodov, torej tudi kostanja. Velja pa ena pomembna izjema, in sicer se nabiranje lahko omeji ali prepove v gozdovih, kjer lastnik drevje goji za nabiranje plodov, kar pa bi moralo biti vidno označeno. Prav tako kostanja ne smemo nabirati za nadaljnjo rabo, če nimamo za to ustreznega dovoljenja oziroma registriranega podjetja.
Za prehrano uporabljamo plodove pravega ali domačega kostanja, ki raste skoraj po vsej Sloveniji, le na Koroškem ga ne najdemo. Drevesa uspevajo do nadmorske višine 800 metrov, v višino zrastejo do 35 metrov. Zdravo, odraslo drevo obrodi od 100 do 200 kilogramov plodov na leto, drevesa najdemo tako v notranjosti gozdov kot po obronkih ali celo na prostem, kje na travniku.
Na dan lahko naberemo največ dva kilograma kostanja.
Nabiranje kostanja je prijetno in vznemirljivo doživetje, lahko tudi boleče, če se ježice ne lotimo na pravi način. Zreli plodovi večinoma sami popadajo ven, nekateri pa ostanejo v ježici: to je najlažje razpreti s čevlji ali palico. Plodovi so zreli, ko so povsem rjavo obarvani, prav tako jih ni težko izluščiti iz ježic.
Kostanj uživamo kuhan ali pečen, lupina ni užitna.
Pravi kostanj, ki izvira iz Male Azije, danes pa uspeva na območju med Kavkazom in Sredozemljem, vsebuje kar 44 odstotkov ogljikovih hidratov oziroma škroba ter le malo maščob in beljakovin. Nekoč je imel v prehrani pomembno vlogo, izpodrinil ga je šele krompir, danes pa si z njim občasno popestrimo jesenski jedilnik.
