Prijazno do narave in človeka

Pred sto in več leti sta bili samo ekološko vrtnarjenje in kmetovanje. Do intenzivnega oziroma konvencionalnega je po prvi svetovni vojni, ko se je kemična industrija usmerila v proizvodnjo umetnih gnojil, pripeljala potreba po čim večjih donosih ob čim nižjih stroških.

Konvencionalna pridelava temelji na principu spodbujanja rasti želenih rastlin in zatiranja neželenih, torej plevelov, z uporabo fitofarmacevtskih sredstev in mineralnih gnojil, z uporabo tretiranih semen in gensko spremenjenih organizmov (GSO), odpornih proti boleznim in škropivom, tako da se lahko pleveli še bolj špricajo. Kratkoročno je pridelek resda večji, dolgoročne posledice uporabe fitofarmacevtskih sredstev in umetnih gnojil pa katastrofalne, tako za okolje kot človeka. Zemlja postaja izčrpana in zato slabše rodi, kar zahteva vse večjo uporabo gnojil, in tako se znajdemo v začaranem krogu.

Kot odgovor na tovrstno kmetovanje in vrtnarjenje se v zadnjih letih vse bolj krepi potreba po ekološkem, do narave in človeka prijaznem vrtnarjenju in kmetovanju, ki ga lahko razdelimo na ekološko, biodinamično in permakulturno vrtnarjenje. Pri prvem se namesto umetnih gnojil in fitofarmacevtskih sredstev uporabljajo organska sredstva za zaščito pred boleznimi in škodljivci ter za zatiranje plevelov. Na ta način se zemlja ne zastruplja, hkrati pa se ohranja njena rodovitnost.


Precej bolj zahtevno je biodinamično kmetovanje, ki temelji na natančnem upoštevanju načel ravnovesja v naravi in kozmičnih energij pod vplivom lune. Biodinamika je skoraj povsem samozadostna, za zaščito in krepitev rastlin se uporabljajo le doma narejeni biodinamični pripravki iz zdravilnih zelišč pa tudi samo ekološka oziroma biodinamična semena in sadike. Pomembna sta dosledno kolobarjenje in uporaba zrelega komposta za gnojenje. V biodinamiki se vsa dela opravljajo po kozmičnih ritmih, od setve do spravila pridelkov.

Zadnja leta je vse bolj popularna permakultura, ki poskuša s posnemanjem vzorcev iz narave ustvariti trajnostni življenjski prostor, na primer vrt ali njivo, ki se bo sčasoma vzdrževal kar sam, vrtnar oziroma kmet bo le še minimalno posegal v sistem, zlasti ob setvi in žetvi.


Zemlja se hrani predvsem z uporabo komposta in organske zastirke, na primer iz pokošene trave, odpadlega listja ali slame, ki se s pomočjo mikroorganizmov, predvsem pa deževnikov, predeluje v hranljivo prst. V permakulturnem vrtu so dobrodošli vsi organizmi, rastlinski in živalski, na primer divje rastline, ptice, ježi, žuželke, ki tvorijo naraven, samooskrbni sistem.