Priključno- hibridni šved (FOTO)

Priključni hibridi so ena taka zanimiva reč, saj dobro združujejo oba svetova: električnega in bencinskega. Klasični hibridi so po navadi opremljeni z brezstopenjskimi menjalniki, ki marsikomu niso všeč, saj avto ob pospeševanju tuli kot skuter, popolnoma električni avtomobili pa imajo premajhen doseg za brezskrbne daljše vožnje.

S priključnim hibridom lahko samo na električni pogon opraviš krajše vožnje po mestu in si brezizpušen, po drugi strani pa se lahko odpraviš na počitnice, ne da bi ti bilo treba (no, navigaciji) načrtovati postanke na bencinskih servisih s hitrimi polnilnicami. Poleg tega poskrbijo tudi za vozne užitke, saj imajo večinoma veliko moči in navora za bolj dinamično vožnjo ali suvereno prehitevanje.
 

Hibridna motorizacija

Takšen je tudi volvo XC40 T5 recharge, ki združuje 1,5-litrski trivaljni bencinski motor s turbinskim polnilnikom in elektromotor, pri čemer oba prek sedemstopenjskega samodejnega menjalnika poganjata (le) sprednji par koles. Skupaj ponujata konkretnih 262 konjskih moči in 425 Nm navora, kar ne ravno lahek avto do stotice požene v dobrih sedmih sekundah, medtem ko je najvišja hitrost elektronsko omejena na 180 km/h. Na voljo imamo štiri programe vožnje (hibridni, športni, eko in terenski), med katerimi so kar opazne razlike.


Avto se vedno zažene v hibridnem načinu: ob zmernem pritiskanju na stopalko za plin ostaja v električnem načinu, če pa odločno pohodimo pedal, se prižge kurilnik utekočinjenih dinozavrovih kosti. Eko program še dlje ostaja na elektriki, terenski deluje le do hitrosti 40 km/h, športni način pa v polnosti izkorišča navezo turbobencinarja in elektromotorja.
 

Švedski minimalizem

Najmanjši Volvov športni terenec sledi hišnim oblikovalskim linijam in moram priznati, da je sila prijeten na pogled, še posebej v kombinaciji z 20-palčnimi aluminijastimi platišči, ki pa jih je treba doplačati. In doplačil pri testnem modelu se je nabralo za dobrih 11 tisočakov, kar je ceno že v osnovi ne ravno poceni avtomobila dvignilo na konkretnih 55.000 evrov.


Saj je avto že v osnovi zelo dobro opremljen tudi z asistenčnimi sistemi (sistem za preprečitev trčenja, asistent za preprečitev odvzema prednosti pri zavijanju v levo, asistent za ohranjanje vozne smeri, prepoznavanje prometnih znakov), a med doplačili so bile precej koristne in napredne stvari, kot so aktivni tempomat s polavtomatsko vožnjo do hitrosti 130 km/h, sistem zaznave mrtvega kota, 360-stopinjska parkirna kamera s pomočjo za parkiranje spredaj in zadaj, da o odličnem zvočnem sistemu znamke Harman Kardon niti ne govorim.
 

Notranji mir

Kabina je odlično izolirana: motor dejansko slišiš le ob odločnem pospeševanju, ko pride v visoke obrate. In vse skupaj bi bilo še malo tišje, če avto ne bi imel velikega (doplačljivega) strešnega okna. Na splošno se voznik in sovoznik počutita odlično: sedi se precej visoko, a zelo udobno, ročica samodejnega menjalnika je med manjšimi, a se odlično obnese, prezračevalne šobe se da zelo lepo nastaviti, da od nikoder ne piha v telo. Malce manj prostora je na zadnji klopi: za otroke je super, pa tudi odrasli se ne bodo počutili utesnjene, le vstop in izstop iz avta sta malce nerodna zaradi ozkih vrat.
 

Prekratek doseg

Za konec še nekaj besed o porabi: povprečna poraba (različnih voznikov) je znašala 7,6 litra bencina na sto kilometrov, pri čemer pa je treba priznati, da je na kratkih mestnih vožnjah za polovico nižja, ali še manj, če nam uspe voziti pretežno na elektriko. Škoda je le, da ima priključno-hibridni XC40 precej kratek električni doseg: uradno nekaj čez 40 kilometrov, v praksi pa bolj nekaj čez 30. Če živiš v mestu, zna biti dovolj, če pa si v bližnji okolici, je to lahko zelo hitro premalo.