Priljubljena otroška pesmica, ki smo jo vsi peli, skriva mračen pomen: ko boste slišali izvirno različico, se boste naježili
»Ringa, ringa raja, muca pa nagaja, kuža pa priteče, pa vse na tla pomeče« je pesmica, ki jo prepevajo generacije in generacije otrok. Ob njej smo se igrali, si nagajali, se smejali, številni jo še danes pojejo svojim otrokom. A njen pomen – govorimo o izvirniku – naj bi bil vse prej kot zabaven. Je temačen, bizaren, celo grozljiv.
»Ringa, ringa raja« naj bi se namreč v 17. stoletju v Angliji nanašala na kugo, hudo bolezen, ki je vzela številna življenja. Ring v angleščini pomeni obroč ali krog, Ring of Roses pa pomeni prve simptome kuge – rožnate kolobarje na koži.
V izvirniku gre pesem takole: Ring-a-ring o' roses, A pocket full of posies, A-tishoo! A-tishoo! We all fall down. Cows in the meadows Eating buttercups A-tishoo! A-tishoo! We all jump up.
V prevodu: Krog iz rož, žepi polni rožic, a-pčih! a-pčih!, vsi pademo. Krave na travniku jedo zlatice, a-pčih! a-pčih!, vsi skačemo.
Torej v angleški različici ni govora o muci in psu, ampak o hudi bolezni, ki jemlje nedolžna življenja.
Pesmica naj bi torej po nekaterih interpretacijah govorila o kugi – njenih simptomih (rožnati kolobarji, kihanje) – in pa o odganjanju le-te. »Žepi polni rožic« naj bi bila zelišča, ki bi preprečevala bolezen.
Pesem je bila zapeta tako, da so se otroci prijeli za roke in naredili krog okoli enega otroka, zaplesali in zapeli pesmico. Kdor je bil v naslednjem krogu najpočasnejši, se je postavil v sredino (postane rožica).
Simbolično otrok v sredini predstavlja obolelega za kugo, samega, izoliranega. V poznejših različicah otrok, ki stoji na sredini, na koncu pesmi poljubi nekoga iz kroga, ga tako »okuži«, da postane rožica. S tem zamenjata mesti.
Poganski izvor
Mnenja, ali je pesmica res o kugi, so deljena, njene korenine pa naj bi segale dlje od 17. stoletja in kug, ki so pestile svet. Domnevajo, da je bila to na začetku otroška igra, ki se je v resnici igrala okoli rožnega drevesa, ki je bilo v poganstvu simbol življenja, svetlobe, obdarjeno z nadnaravno močjo. Kihanje, ki je omenjeno v pesmi, simbolizira izhod duše iz telesa. Poganska ljudstva so namreč verjela, da lahko duša ob močnem kihanju pobegne iz telesa, zato se je razvil običaj, da si pri kihanju položimo roko na usta in nos. Šele kasneje, mnogo kasneje, z odkritjem bakterij in virusov, je uporaba roke na ustih postala način preprečevanja širjenja bolezni.
