TEST

Pristni električni mini

Električni mini cooper SE navdušuje s pospeški in voznimi lastnostmi, toda razočara s premalo zmogljivo baterijo; rekuperacija zavorne energije precej vpliva na način vožnje.
Fotografija: Polnjenje baterije na hitrem polnilnem mestu je neproblematično. FOTOGRAFIJE: Gregor Pucelj
Odpri galerijo
Polnjenje baterije na hitrem polnilnem mestu je neproblematično. FOTOGRAFIJE: Gregor Pucelj

Zdaj je povsem električen tudi kultni mini cooper. Zanimalo nas je, kako se obnese. Najprej nekaj tehnikalij. V dno potniške kabine so vgradili baterijo in pod motornim pokrovom namestili elektromotor in vse, kar je potrebno za električni pogon. Vse drugo je kot pri običajnem miniju, le s to razliko, da je »motorna« maska povsem zaprta, kar je tudi najbolj očiten prepoznavni znak, da veste, da pred vami stoji »električar«.
Armaturna plošča z upravljali in okroglim sredinskim zaslonom, ki pa ni najbolj pregleden, je v znanem minijevem slogu.
Armaturna plošča z upravljali in okroglim sredinskim zaslonom, ki pa ni najbolj pregleden, je v znanem minijevem slogu.

Poleg nekaj stiliziranih elektroemblemov, ki so nameščeni na vseh koncih karoserije, pa poznavalci na zadku pogrešajo sredinsko nameščeni dvojni izpuh.
 

Odlično pospeševanje


Poleg elektromotorja, ki zmore največjo moč 135 kW (184 KM), je v pogonskem sistemu najpomembnejša visokonapetostna 96-celična baterija z močjo 32,6 kWh. Njena namestitev je »kriva«, da ima električni mini izredno nizko težišče, kar ob znamenitem minijevskem podvozju in sprednjem pogonu zagotavlja vrhunsko lego na cesti in dodatno prispeva k za minije že itak znanemu go-kart voznemu počutju. Svoje doda še navor 270 Nm, ki je na voljo takoj, se pravi že od speljevanja z mesta. To je velika prednost električnih vozil, saj pospešujejo nad vsemi pričakovanji; ni ga junaka, pa naj bo to voznik ali sopotnik, ki v tem miniju od začudenja ne bi odprl ust.
Zaradi nepotrebnosti oziroma odsotnosti dvojne izpušne cevi je zadek kar nekoliko dolgočasen.
Zaradi nepotrebnosti oziroma odsotnosti dvojne izpušne cevi je zadek kar nekoliko dolgočasen.

Pospeševanje je zvezno, če hočete vse do končne hitrosti pri 150 km/h, s tem da vmesni čas pri 100 km/h znaša le 7,3 sekunde.
In vse to se dogaja brez ropota ali kakršnega koli napora, preprosto letite in uživate – in nič ne onesnažujete. Zaradi takoj dosegljivega navora je potrebne nekaj več previdnosti le na mokri cesti, ko voznikova noga na pedalu za plin ne sme biti pretežka, saj sprednji kolesi hitro zdrsneta. Morda bo kdo skomignil z rameni, češ da je električni mini z najvišjo hitrostjo 150 km/h počasen. A vozna izkušnja pokaže, da ni tako, še več, to bi lahko bila celo iztočnica za splošni premislek o tem, zakaj mora večina sodobnih avtomobilov dosegati hitrosti več kot 200 km/h, čeprav je v večini držav najvišja hitrost omejena na 130 km/h.
 

(Pre)kratek doseg


Je pa res, da je glavni razlog za to, da končna hitrost električnega minija ni večja od večine današnjih dostavnih vozil, v veliki porabi energije pri visokih hitrostih in sorazmerno majhni moči vgrajene baterije. In prav slednje je nesporna in verjetno edina šibka točka tega vozila. Pa ne zaradi ne prav velike najvišje hitrosti, pač pa zaradi dosega. Po merilnem ciklu WLTP, se pravi po tovarniških navedbah, ta mini z enim polnjenjem baterije lahko prevozi do 230 kilometrov. In verjetno je to celo mogoče, če vozite v najbolj zelenem od dveh varčnih voznih režimov, ko ste tudi brez delujoče klimatske naprave …


Toda ali je mini cooper namenjen takšni vožnji? Seveda ne in zato v realnem življenju, ki v slovenskih razmerah nikakor ne pomeni le počasne vožnje v mestu, z enim polnjenjem lahko prevozite do največ 180 kilometrov, saj je na primer v mojem primeru povprečna poraba električne energije na 100 prevoženih kilometrov znašala 14,7 kWh, k čemur je znaten delež prispevala razmeroma počasna vožnja. Če vas pot zapelje na kakšno zavito podeželsko cesto ali celo avtocesto, pa lahko prevozite tudi precej manj.
 

Zaviranje z elektromotorjem


Rezultata bistveno ne izboljša niti dvostopenjsko nastavljiva rekuperacija zavorne kinetične energije, ko se ob zaviranju oziroma vožnji po klancu navzdol elektromotor spremeni v generator, ki polni baterijo. Je pa res, da rekuperacija, še posebno če je vključena njena druga, močnejša stopnja, precej vpliva na način vožnje.


Pri hitrostih od 80 km/h navzdol voznik tako rekoč ne potrebuje zavornega pedala, saj je regeneracija oziroma zaviranje elektromotorja več kot izdatno. Prvih nekaj kilometrov takšne vožnje sicer zahteva nekaj vaje, sčasoma pa le občasna uporaba zavornega pedala postane samoumevna. K voznemu udobju seveda prispeva tudi enostopenjski »samodejni menjalnik«.
 

Polnilni časi


Seveda me je zanimal čas, potreben za polnjenje baterije. Ker imam srečo, da je polnilnica, na kateri (še) ni gneče, le streljaj od mojega doma, je bilo polnjenje, kljub skoraj vsakodnevnemu intervalu zaradi že omenjenega kratkega dosega, prava mala šala. Praviloma sem polnil do tri četrtine izpraznjeno baterijo, in to v dobrih dveh urah. Tovarniški podatki pa navajajo, da bi šlo tudi na domači vtičnici, le da bi v tem primeru polnil čez noč. Vsekakor je zanimivo, kako hitro sem se prilagodil novim polnilnim navadam.

Vse drugo je v električnem kot v običajnih minijih. Športno, premijsko in utesnjeno. A saj ga ne kupujemo zaradi prostornosti, mar ne? 

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije