Francka Mljač: legenda s Krasa
Ko sva se s fotografom spuščala k njej, naju je motril par živih in po naravi veselih oči, da je bilo takoj jasno, zakaj Francko Mljač zadnje čase tako radi snemajo za razne oddaje o Krasu, o slovenskem turizmu in ljudeh, pa za slikovite instagramovske storyje. Ko se je, pri 94 letih, vzpenjala na svoj mali zeleni ferrari, traktor, ki ga je pred več kot tremi desetletji kupila v Italiji za osem milijonov lir, so ljudje, vajeni iskati zgodbe, v njej ugledali nekaj avtentičnega in spodbudnega. Pravzaprav vrednoto v podobi drobne ženice, ki se je navadila zemljo obdelovati pri svojih sedmih letih in je nikoli zapustila. »Če ne bi rada delala, bi rekla, da ne morem,« pragmatično pojasni.
Francka Mljač se je rodila leta 1930 v Lokvi, v veliki in dobri družini, pravi, ki je predstavljala temelj njenega načina razmišljanja in dela vse življenje. Pri hiši je bilo enajst otrok. Tisti, ki niso umrli mladi – kar je bilo tedaj pogosteje, tudi zaradi vojne –, so se izkazali za kraške korenine. Najmlajša od sestra ima zdaj 84 let. Francka Mljač vse skupaj pripisuje dobri krvi, ki jo je podedovala predvsem od mame, izredno delavne ženske, ki je svoje otroke jemala s seboj na kraške njive. Ko so bili majhni, so vozili samokolnico, pozneje delali skupaj z odraslimi, in med njimi je bila prav Francka najbolj ubogljiva in pridna. Teh bosopetih časov se rada spominja – ker jih je bilo otrok toliko, da nikoli ni manjkalo druščine za igro in potepanje.
Dan je majhen, hitro ga je konec
V običajnih letih je Francka Mljač vse do božiča večji del dneva preživljala na njivi. Le kadar je bila zima zares mrzla, se je držala doma: kaj skuhala, šla h kokošim, brala knjige, ki se jih je naklonjeno spominjala še iz mlajših dni: Jurčičev Deseti brat, Jalnovi Vozarji ... »Dan je majhen, hitro ga je konec,« meni in prizna, zakaj je tako: takoj si najde delo. Ljudje iz teh krajev, ki jo večinoma poznajo kot legendo, vedo povedati, da je ena redkih, ki še čistijo njive in travnike, v katere kraška gmajna trmasto prodira.
Na njivi, kjer sva jo s fotografom ogovorila, dela, reci in piši, od leta 1948, ko se je, ravno dobro polnoletna, omožila. Pomislite: več kot petinsedemdesetkrat so se obrnili letni časi na tem kosu kraške zemlje. Tri četrt stoletja izkušenj, tri četrt stoletja pomladi, ko je iz zemlje znova vzniknilo življenje, tudi v podobi plevela, spodbujenega z odličnim ovčjim gnojem z Vremščice, ki poganja produkcijo none Francke. Nič čudnega, da ima angažiran odnos: »Plevela se je treba lotiti, ko je majhen, sicer si zagotoviš semena za naslednjih sto let,« pravi in podrobno razloži tehniko.
Kot vsi, ki se s svojimi rokami dolgo ukvarjajo z zemljo, ve tudi, da leto ni enako drugemu: lani je bilo polno solate in špinače, pravi, letos radiča. Ima pa redno osupljive paradižnike. Sadike vzgoji sestra, doma je na Obali, Francka pa jih neguje, da zrastejo, nekateri v več kot kilogramske kapitalce, kar pripisuje svoji dobri tehniki rahljanja zemlje in nič zalivanja.
Glede na obilje res lepe zelenjave mi kar samo zdrsne z jezika vprašanje, kaj jé. »Surovega skoraj nič, vse samo kuhano,« pravi. Lani je bilo leto pomidorjev in je bilo veliko tega na jedilniku, pri srcu ji je tudi fižol: poleti stročji, pozimi v zrnju – veliko boljši kot meso je, opozori.
Za prihodnje rodove
Skromno življenje, delo kot vrednota, ponižnost in neomajno zaupanje v to, da nad tabo bdi višja sila – to so lastnosti, ki so tej ženici, sicer drobni in že sključeni od let dela na zemlji, od nekdaj pomagale, da v njej ni usahnila radost, čeprav so bili časi, ko je bilo veliko več solz kot smeha, pove malo tišje. Preživela je sedem bratov in sester, moža, celo dva svoja otroka. In vendar je vedela, da življenje gre naprej – leta 2009 je dala okrog svoje njive postaviti kamnito ograjo, sodobnejšo različico suhozida, tesno povezano s tukajšnjo kulturno krajino in načinom, kako je človek varoval koščke zemlje, od katerih je živel. Za prihodnje rodove, je rekla Francka Mljač tedaj.
Ko sva se s fotografom spuščala mimo tega zidu do gospe sredi njive, je dvignila pogled in naju mirno opazovala. Ni bila pretirano začudena, da sta se tam nenapovedano znašla novinarka in fotograf. Tako pač je, si je verjetno mislila in se spustila v potrpežljiv in ljubezniv pomenek, pri katerem je pomagala njena vnukinja Matejči. Ljudje, ki so videli, kako se je odvilo skoraj celo stoletje, so na neki prav poseben način umirjeni, po novem bi rekli skulirani.
In zato je nona Francka Mljač, kmetica in branjevka s Krasa, prva, ki ji posvečamo novo rubriko o izjemnih posameznikih z našega področja. Hvala za tri četrt stoletja dobre zelenjave, misli o življenju in opomin, kaj so vrednote poštenega, delovnega človeka.
Priporočamo še: Matjaž Beznik, lovec na tartufe: mogoče rastejo pred vašim pragom
