ŠKOFJELOŠKO HRIBOVJE
Ravenska miza in Račevsko jezero (FOTO)
Škofjeloško hribovje ni kraški svet, vendar na redkih zaplatah apnenca naletimo na jame in druge kraške značilnosti.
Odpri galerijo
Kraška jama se je podrla in nastala je kraška miza.
V Žireh zavijemo v dolino potoka Sovra in kar hitro se iz široke in sončne Poljanske doline znajdemo v ozki in temačni dolini. Po nekaj kilometrih se odcep ceste usmeri na desno in po približno dveh kilometrih prispemo v Ravne pri Žireh. Nobene sence ni več, pač pa vsepovsod sonce in razgled daleč naokrog, vse tja do Julijskih in Kamniških Alp.
Vasica se gnete na ozkem grebenu, za njo pa je precej velika kotanja, na kateri je širni travnik. Sprehodimo se, na drugi strani je manjša brunarica, pogled nam pritegne tudi nenavaden mejnik: prav tu je bila nekdaj rapalska meja med kraljevinama Italijo in Jugoslavijo.
Ostro zavijemo na levo po strmini navzgor. Na bližnjem drevesu najdemo prvo oznako, ki nas popelje do mize. Po kolovozu se dvignemo po pobočju za dobrih deset minut hoje. Potem pa, kot bi odrezal – pred nami je precej velika kotanja z morda 100 metri premera. Nekdaj v geološki zgodovini je bila to kraška jama, a se je pred davnimi tisočletji zrušila, še vedno pa se vidijo sledi dvoran in jamskih rovov. Ko se je strop jame podrl, je del obtičal na vrhu stebra štiri metre visoko in se oblikoval kot nekakšna miza, široka približno pet metrov.
Pot v Škofjeloškem hribovju pa lahko podaljšamo še z ogledom edinega jezera daleč naokoli. Povzpnemo se do Hleviš in naprej do Vrha Svetih Treh Kraljev in se nato spustimo v zatrep potoka Račeva. Sredi ničesar, vendar le nekoliko stran od ceste med gozdovi in hribi, je hektar veliko Račevsko jezero.
Ravenska miza in Račevsko jezero sta se, oddaljena od človeških bivališč, ohranila v prvobitni obliki. Nikjer ni sledi vandalizma ali plastičnih odpadkov. Vredno se je sprehoditi po širnih grebenih Škofjeloškega hribovja in si ogledati mali čudesi narave.
Vasica se gnete na ozkem grebenu, za njo pa je precej velika kotanja, na kateri je širni travnik. Sprehodimo se, na drugi strani je manjša brunarica, pogled nam pritegne tudi nenavaden mejnik: prav tu je bila nekdaj rapalska meja med kraljevinama Italijo in Jugoslavijo.
Nekdanji mejnik med italijansko in jugoslovansko kraljevino
Ostro zavijemo na levo po strmini navzgor. Na bližnjem drevesu najdemo prvo oznako, ki nas popelje do mize. Po kolovozu se dvignemo po pobočju za dobrih deset minut hoje. Potem pa, kot bi odrezal – pred nami je precej velika kotanja z morda 100 metri premera. Nekdaj v geološki zgodovini je bila to kraška jama, a se je pred davnimi tisočletji zrušila, še vedno pa se vidijo sledi dvoran in jamskih rovov. Ko se je strop jame podrl, je del obtičal na vrhu stebra štiri metre visoko in se oblikoval kot nekakšna miza, široka približno pet metrov.
Pot v Škofjeloškem hribovju pa lahko podaljšamo še z ogledom edinega jezera daleč naokoli. Povzpnemo se do Hleviš in naprej do Vrha Svetih Treh Kraljev in se nato spustimo v zatrep potoka Račeva. Sredi ničesar, vendar le nekoliko stran od ceste med gozdovi in hribi, je hektar veliko Račevsko jezero.
Oddaljena od človeških bivališč sta se ohranila v prvobitni obliki.
Ravenska miza in Račevsko jezero sta se, oddaljena od človeških bivališč, ohranila v prvobitni obliki. Nikjer ni sledi vandalizma ali plastičnih odpadkov. Vredno se je sprehoditi po širnih grebenih Škofjeloškega hribovja in si ogledati mali čudesi narave.
