Razgledni vrh na meji (FOTO)

Jesenski in zimski dnevi znajo neprevetrene kotline prekriti s trdovratno meglo, ki včasih vztraja tudi dolge tedne. Takrat se je pred mrazom in odvratno vlago najlepše zateči na kak sončen vrh. Dvignemo se nad oblačno mejo in kar naenkrat uživamo v toplem in sončnem dnevu. Virnikov Grintovec nad Jezerskim se tako ponuja sam po sebi. V središču Zgornjega Jezerskega zavijemo na levo in se povzpnemo do domačije Karničar in starodavne cerkvice, od koder se odpre prelep razgled na Jezersko in Grintovce, ki se strmo pno nad njo. Na kmetiji imajo kmečki turizem in izplača se kupiti kak domač sir, jogurt, klobaso in še kaj bi se našlo.

Pri kmetiji markirana pot zavije na desno in naslednji dve uri se strmo vzpenjamo. Gost bukov gozd zamenjajo smreke, še višje pa na vrsto pridejo macesni. Na sami državni meji markirana pot zavije nekoliko na levo in se po grebenu Karavank še naprej strmo vzpenja. Vrh gore se na 1654 metrih dviga tik nad gozdno mejo, tako da ni več nobene ovire našemu razgledu, megla Celovške kotline ostane nekje spodaj.

Takrat se zavemo, kako veseli so lahko Jezerjani, da žive v tako lepem kraju. Stara pripovedka pravi, da je bog ob stvarjenju z obema rokama dajal zemljo ljudstvom na zemlji. Skoraj je že opravil svoje delo do konca, ko ob strani opazi skupino ljudi, ki potrpežljivo čakajo, da tudi oni pridejo na vrsto. Kot nagrado za njihovo potrpežljivost jih nagradi z najlepšim koščkom: z Jezerskim. Tu pa je res kaj videti. Dno kotline je bilo do srednjega veka precej veliko jezero. Zaradi tega vse starodavne kmetije stoje na robu nekdanje brežine. Potem pa so na Zgornjem Jezerskem prekopali in razstrelili kamnit rob in jezero je odteklo v Kokro. Na dnu nekdanjega jezera so tako nastale njive, ki pa so danes bolj ali manj travniki. Takoj nad njimi pa se strmo dvigajo gore Karavank in Grintovcev.