TEST

Razširjeno območje užitka

Terenska različica Ducatijeve multistrade 1260 z oznako enduro nagovarja motoriste z veliko pustolovskega duha.
Fotografija: Kot se spodobi za motocikel, ki se spogleduje s terensko vožnjo, imajo platišča napere, pnevmatike pa so terensko usmerjene. FOTOgrafije: Andrej Brglez
Odpri galerijo
Kot se spodobi za motocikel, ki se spogleduje s terensko vožnjo, imajo platišča napere, pnevmatike pa so terensko usmerjene. FOTOgrafije: Andrej Brglez

Multistrada ne potrebuje posebne predstavitve, na polici Ducatijeve draguljarne že dolgo zaseda posebno mesto. Tisti motoristi, ki želijo odkrivati odmaknjene kraje in premagovati velike razdalje v družbi temperamentno športnega in hkrati potovalno udobnega partnerja, so jo zagotovo že zdavnaj ujeli v radar. Tako ni presenečenje, da so se v Ducatiju sprememb lotili previdno in premišljeno.
Testna multistrada je bila opremljena s kakovostnimi aluminijastimi stranskimi kovčki, izdelek nemškega Touratecha; serijsko jih dobimo pri izvedenki touring pack, ki stane slabih 25 tisočakov.
Testna multistrada je bila opremljena s kakovostnimi aluminijastimi stranskimi kovčki, izdelek nemškega Touratecha; serijsko jih dobimo pri izvedenki touring pack, ki stane slabih 25 tisočakov.

Ohranitev prepoznavne drugačnosti je v borbi za vedno bolj izbirčne kupce, pred katerimi danes stoji res velika in kakovostna ponudba motociklov, prednost, ki je ne gre zapraviti. Ducati je multistrado dolgo in neutrudno rinil tja, kjer je v resnici najbolj doma in kjer je imel največ možnosti, da uveljavljenim tekmecem odreže del prodaje. Mešanica mestno uporabnega športnega popotnika, ki zmore tudi lažje terenske napore oziroma v enduro verziji tudi kaj težjega in se ob tem obleče po zadnji italijanski modi, je bila dovolj takoj privlačno drugačna.

Ducati lahko zato zdaj lažje nagovori kupce, ki so po temperamentu in naravi vožnje drugačni od tistih, ki segajo po BMW, Hondi ali Yamahi. Ne gre za to, kateri od teh je boljši, tako različni so si, da mora vsak motorist sam ugotoviti, s katerim od vozniških DNK se bo najbolje ujel.
 

Ducatijev genom


Jaz, na primer, se s prejšnjo multistrado nisem. Občudoval sem izjemno moč, športno eksplozivnost, vozno preciznost in lahkost. Brezhibno. Še več, zvečer sem se ob zvokih epske italijanske mehanike zazibal v sanje. A vibracije agregata, ki jih še kako dobro razumem kot obvezno sporočilo zgodovine, ali šibka distribucija navora v spodnjem območju vrtljajev ter na primer precej močno gretje nog prek agregata pač ni poročeno z mojim razumevanjem vožnje takega motocikla. In tako sem mislil, da pač nisem pravi dukatist. To mi ni bilo niti najmanj všeč, saj se po načinu življenja in temperamenta rad vidim v po Ducatijevo rdeči in živahni luči.
 

Večji agregat


Zdaj je to rešeno. Prenovljena multistrada je obrusila diamant na natanko tistih mestih in ravno toliko, da je ostal obvezen Ducatijev karakter nedotaknjen, hkrati pa z voznikom govori v novem, veliko lažje razumljivem jeziku. Če je prej po italijansko kričal in krilil z rokami, se da zdaj z njim povsem normalno pogovarjati.
Barvni zaslon je zgleden primer, kako mora biti videti sodobna instrumentna plošča; zanimiva podrobnost so tudi osvetljena stikala.
Barvni zaslon je zgleden primer, kako mora biti videti sodobna instrumentna plošča; zanimiva podrobnost so tudi osvetljena stikala.

No, še vedno je Italijan, torej je jasno, da prav tih ni. Na srečo! Ker tako, kot tolče Ducati, ne tolče nihče. Po novem ima večji in močnejši agregat s 1262 kubiki prostornine in legendarno tehnologijo DVT testastretta, spremenjeno šasijo in novo razvojno stopnjo zelo zmogljive elektronike.
 

Elektronski pomočniki so tu


V ospredje postavljamo elektroniko in spremenjeno geometrijo, saj to dvoje najmočneje zaznamuje evolucijo nove multistrade. Večja zaloga moči je po novem odlično uigrana z motorno elektroniko, tako da je (končno) mogoče s prestavljanjem tudi malo lenariti. V nižjih vrtljajih je zaloga moči prepričljiva, značilno podrhtavanje oz. tresenje je po novem povsem zanemarljivo. Celo privlačno.


Prav tako lahko iz takega režima delovanja v isti prestavi zvezno vleče skozi celotno uporabno polje motornih vrtljajev. Med 4000 in 6500 vrtljaji je vožnja prava poezija, in v tem območju delovanja agregata je mogoče zdaj multistrado peljati povsem drugače kot prej. Veliko bolj tekoče, manj agresivno in utrujajoče. Ob tem je nujno dodati, da je prestavljanje z močno posodobljenim sistemom za prestavljanje brez uporabe sklopke (DQS) vrhunska poslastica.

Če se boste osrečili z novo multistrado, vam toplo priporočamo, da s tem natančnim in hitrim menjalnikom prestavljate kar se da pogosto, saj to, po naših izkušnjah, pozitivno vpliva na počutje in medčloveške odnose. Vse našteto se odlično zlije s spremembami na geometriji.
 

Svojevrstno udobje


Nižji in ožji sedež daje bolj občutek sedenja v motociklu kot na njem, kar je precej drugače kot pri večini tekmecev. Skupaj z nižje postavljenim krmilom, daljšo zadnjo nihalko in podaljšano medosno razdaljo ter ob spremenjeni geometriji sprednjega dela se multistrada, ki je bila v zavite ceste zaljubljena že prej, med ovinki klub temu še vedno smuka kot plesalka salse.


Po drugi strani pa so omenjene spremembe močno izboljšale smerno stabilnost pri visokih hitrostih, kar je zelo velik plus, saj se zaradi večje količine moči po novem še veliko lažje in predvsem veliko bolj mirno vozi tudi pri najvišjih potovalnih hitrostih. Vetrna zaščita sicer ni tako brezhibna kot pri katerem od tekmecev, nekaj vetra dobijo tudi ramena, a ne toliko, da bi bila vožnja zaradi tega kaj bistveno bolj utrujajoča. Tudi gretje nog prek agregata je pri mestni vožnji na vroč poletni dan še ostalo, a to je povsem drugačna in precej bolj mila reč kot nekoč.

Pod črto, nova multistrada je postala ukročena trmoglavka. Kot je po Shakespearju znano, je imel Petruchio prav. Prejšnje uporništvo multistrade je bilo le nerodna oblika želje po ljubezni do lepe, aktivno dinamične vožnje v neznano. Najraje v dvoje.
 

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije