Rdeča pesa ima rada sonce

Rdeča pesa je tista solata iz ozimnice, ki pozimi reši vsako zadrego ob pomanjkanju sveže. Lahko bi rekli, da jo pri nas tradicionalno vlagamo v kis in jo uživamo predvsem pozimi. Seveda pa to še zdaleč ni edini način, kako lahko pripravimo to imenitno zelenjadnico posebnega okusa.


Za vzgojo ni prav zahtevna rastlina, zato se je lahko lotijo tudi vrtnarski začetniki. Sejemo jo na prosto od začetka aprila do konca julija, tako da je zdaj še čas, da si zagotovimo ozimnico s svojega vrta. Bolj izjemoma kot po pravilu jo vzgajamo iz sadik, čeprav nekateri vrtnarji poročajo o dobrih izkušnjah s sadikami. Za tiste, ki bi radi imeli svoje seme, naj povemo, da je rdeča pesa dvoletna rastlina, ki v prvem letu formira vegetativne organe, to so steblo, listi in koren, šele v drugem pa generativne, to so cvet, plod in seme.

Poznamo več sort rdeče pese, v grobem jih delimo na okrogle in podolgovate, ločijo pa se tudi po času kalitve in vegetativni dobi. Med okroglimi omenimo sorte egiptovska, detroit in bikores, podolgovata pa je cylindra.

Izberemo sončno lego in nekoliko vlažna tla, idealno je, če je osončena vsaj štiri ure na dan. Ker potrebuje toliko svetlobe, ni dobro, da jo sejemo kot medposevek z višjimi rastlinami, ki bi ji delale senco.
Sejemo jo v vrste, dovolj bo, če je med njimi dvajset, največ trideset centimetrov. V vrsti sejemo na približno pet centimetrov, če bo setev pregosta, odvečne rastlinice populimo. Kali v enem ali dveh tednih, proces pospešimo, če semena noč prej namočimo v vodi. Glede kolobarja velja, da rdečo peso na isto gredo sejemo šele po treh, še bolje po štirih letih. Enak kolobar velja za špinačo in blitvo, s katerima je pesa v sorodu, zato se na gredah ne marajo. Obe rastlini sta tudi slabi sosedi rdeče pese, med dobre spadajo solata, fižol, kumare, koleraba, peteršilj, čebula in črna redkev.

Grede pred setvijo ne gnojimo s hlevskim gnojem, saj pesa spada med korenovke, za katere je znano, da svežega gnoja ne marajo. Bolje bo, če tla nahranimo s kompostom. Ker za dobro rast potrebuje kalij, dodamo kalijevo gnojilo, ki ga lahko nadomestimo z lesnim pepelom, če smo kaj kurili, seveda.

Rdeča pesa ni prav žejna rastlina, le v zgodnji fazi rasti potrebuje veliko vlage, kasneje pa ne več, v letošnji sezoni je zagotovo ne bo treba zalivati, vodo ji dodajamo le v res hudi suši. V sušnem obdobju pazimo, da bo imela vedno enakomerno vlago, saj koreni v primeru nihanja radi popokajo, dobro pa se obnese, če jo obložimo z zastirko.