Rdeči blisk v gozdu

Lep bajk,« sem zaslišal, ko sem se peljal po Oljski gori, pa ne tisti pri Jeruzalemu, ampak domačem hribčku med Podgorico, Nadgorico in Dragomljem. Mimoidočemu nisem mogel niti pokimati, saj sem bil že nekaj deset metov naprej, a sem ga popolnoma razumel: polnovzmeteni BMC trailfox amp two s 27,7-colskimi kolesi, ki so mi ga posodili v Kolesarskem centru Špan na Brezovici, je bil res vpadljiv. Živo rdeča barva, ki je na soncu dobila še oranžen podton, mu brez dvoma pristaja.

Lep in dobro opremljen

A lepota ni vse, čeprav tudi gorski kolesarji pri nakupu kolesa, za katero bomo odšteli svoje težko prislužene prihranke, damo nekaj na to, da je kolo atraktivno, ne le kakovostno. In tale švicar je bil oboje. Karbonski okvir z aluminijastimi zadnjimi vilicami, 15 centimetrov hoda spredaj in zadaj, močne Magurine hidravlične zavore s štiribatnimi čeljustmi in 200-milimetrskimi diski, Shimano SLX oprema, RockShox zračno vzmetenje, potopna sedežna opora, Shimanov elektromotor z 250 W moči in 70 Nm navora ter baterija 500 Wh v glavni cevi okvirja. Skratka, poštena oprema. Edina pripombica, ki bi jo človek lahko imel na vse to, je kaseta z le 11 verižniki; tisti dvanajsti verižnik s 50 zobci včasih prav pride.

Divja gonja v hrib

Vreme je bilo idealno, teren tudi, da o klancih na Oljski gori niti ne govorim. Eco način pomoči je bil super v redu za vožnjo po ravnem, pri čemer kljub 23-kilskemu kolesu in vetru v obraz zlahka dosežeš in vzdržuješ zakonsko omejenih 25 km/h, do kolikor lahko elektromotor še pomaga kolesarju, nato pa se izklopi. Ko se je začelo veselje v prvem klancu, se pravi utrjeni, a strmi traktorski vleki, sem preklopil v način trail, ki ti že odločneje pomaga, ko pa je »zagustilo« oziroma je teren postal preveč strm in preveč koreninast, sem dobil nov zagon v načinu boost. To ni bilo upokojensko prevažanje ob Kamniški Bistrici, ampak resna vožnja po zahtevnem terenu, kjer je bilo treba paziti, da s pedali nisem udaril ob korenine ali kamne. Z običajnim gorskim kolesom tega preprosto ne bi zmogel, saj bi imel premajhno hitrost, s švicarjem pa sem šibal čez korenine in le enkrat sestopil, ko sem s pedalom zapel v skalo na poti.

Previdnejši spust

Spust z električnim kolesom je malce drugačen kot z navadnim polnovzmetenim gorcem. Moj 15 let stari giant AC ni ravno lahek, a je vseeno več kot šest kilogramov lažji od tipičnega polnovzmetenega električarja. To pomeni, da je treba upoštevati večjo težo kolesa. Na srečo so sodobni e-gorci že tako dodelani, da se bo normalen kolesar brez težav tudi spuščal po slabšem terenu, tisti malce izkušenejši pa bodo vožnjo znali prilagoditi večji teži. Saj se da narediti kak skok ali drop, a kolo se drugače obnaša, saj je teža vendarle malo drugače razporejena. Tole ni ravno kolo za adrenalinske gorsko-kolesarske parke; saj se da, ampak je bolje s klasičnim biciklom.

Razbijanje predsodkov

Električno gorsko kolo še vedno vzbuja predsodke. Kdor ga še ni preizkusil, si misli, da se pelje samo. Saj je že res, da se da z njim voziti skrajno penzionistično, a to ni njegov smisel. Čar e-gorca je v tem, da lahko z njim narediš več kilometrov oziroma več voženj, saj se v hrib neprimerno hitreje premikaš. A pri tem se moraš enako potruditi kot na navadnem kolesu.
Švicarski BMC trailfox amp two 2019 po redni ceni stane krepkih šest tisočakov, a v Kolesarskem centru Špan ga imajo v akciji s 25-odstotnim znižanjem, kar pomeni 4500 evrčkov.