Rdečkasta mušnica: krpice na klobučku, a pozor: surova je strupena (FOTO)
Ne morem mimo mušnice, po kateri se imenuje moje društvo iz Celja, rdečkaste mušnice (Amanita rubescens), bisernice. Ko smo pred mnogimi leti iskali ime za naše društvo, je eden od naših članov izjavil, da smo v tem društvu sami biseri in naj se zato imenuje Bisernica. Tako je ostalo vse do danes in bo najbrž še naprej.
Rdečkasta mušnica je ena najpogostejših gob iz družine mušničark pri nas. Čeprav je termično obdelana užitna, celo dobra, jo lahko zamenjamo s strupenimi vrstami, zato bi se je morali neizkušeni gobarji izogibati. Goba raste v sožitju z iglavci, pa tudi z listavci, najdemo jo pravzaprav povsod.
Leta 1797 jo je poimenoval in opisal švedski mikolog Christiaan Hendrik Persoon, ki se na splošno šteje za ustanovitelja oziroma očeta sistematične mikologije. Klobuk ima premer od 4 do 15 cm. Mlad je polkrožen in močno hrapav, kar so ostanki ovoja, pozneje se široko razpre in postane raven. Z rastjo se hrapave pike razmikajo in postanejo kot velike krpe oziroma bradavice. Površina je mlada rumenkasto rjavkasta, pozneje pa dobi rdeče odtenke in sčasoma postane rdečkasto do rumenkasto rjava. Na ranjenih mestih rdeči. Trosovnica je v obliki lističev, ki so beli, gosti in široki ter z vmesnimi manjšimi lističi. Ne segajo do beta. Tudi listi na ranjenih mestih rdečijo.
Bet je od 5 do 15 cm visok, lahko je tudi daljši, in od 1 do 3 cm debel. Mlad je poln, pozneje postane votel. Je valjaste oblike, proti dnišču včasih odebeljen, tam so vidni ostanki ovojnice v obliki obročev. Je bele do rjavkaste barve, na odebeljenem koncu vinsko rdeč. Na betu je viseče in na zgornji strani nažlebkano zastiralce. Meso je belo, nežno in na prerezu pordeči. Nima posebnega vonja in okusa. Trosni prah je bel, ker so trosi beli.
Kot rečeno, raste pod iglavci in listavci, v mešanem gozdu, od pomladi do pozne jeseni. Je zelo pogosta goba. Bisernica je pogojno užitna, pred uporabo jo je treba termično obdelati (pokuhati, speči …). Primerna je za vse vrste jedi, saj je precej blagega okusa in ne pokvari na primer okusa mesa. Surova je lahko škodljiva, sicer pa pri nas tako skoraj vse gobe, razen gobanov in knežjih mušnic, termično obdelamo oziroma kuhamo in pečemo. Velikokrat me kdo sprašuje, ali je treba bisernice olupiti. Jaz jih, vendar zato, ker se kožica pri kuhanju zguba in jed ni videti prav slastna. Nekoč je sicer veljalo, da jih je treba lupiti, ker da je ravno kožica rahlo strupena, danes pa nekateri gobarji tega ne počnejo več. Odločitev prepuščam vam.
Rdečkasto mušnico nekateri zamenjujejo s podaljšano (Amanita excelsa), vendar ima ta siv klobuk z velikimi sivkastimi krastami in cela goba ne spreminja barve. Bisernica pa na vseh koncih (klobuk, lističi, bet, meso) rdeči in je zato hitro prepoznavna. Možna je tudi bolj nevarna zamenjava s strupeno panterjevo mušnico (Amanita pantherina), zato je potrebna previdnost pri nabiranju bisernic.
Meso je belo, nežno in na prerezu pordeči.
Sicer pa za vse gobarje velja pravilo, da nabirajte le tiste gobe, ki jih sami zelo dobro poznate!
