Recikliranje oblačil: Po svetu vsako leto zavržemo okrog 92 milijonov ton oblačil
Po letih prizadevanj je okoljevarstvenikom ljudi le uspelo prepričati, da plastika, še posebno plastični izdelki za enkratno uporabo, močno obremenjuje okolje in množice se ji počasi le odpovedujejo. Niso pa plastične vrečke, slamice, plastenke in drugi tovrstni izdelki edini ali največji sovražnik narave, tik ob njih so namreč oblačila oziroma tkanine. S tistimi iz naravnih materialov, kot so bombaž, volna in svila, ni seveda nič narobe, saj se v nekaj letih razgradijo, težava nastane, ko se na odpadih po svetu začnejo kopičiti kosi t. i. instant mode, ki je cenovno izredno dostopna, ni pa pretirano kakovostna, zato je življenjska doba takšnih oblačil kratka. Večina tovrstnih kosov vsebuje poliester, bodisi čisti bodisi mešanico s katerim drugim materialom, tega pa je skoraj nemogoče reciklirati, vsaj z načini, ki se jih uporablja zdaj. Poliester je vrsta plastike, izdelujejo ga iz fosilnih goriv, v glavnem nafte, zato traja desetletja, da se v naravi razgradi, oblačila iz njega pa je tako rekoč nemogoče reciklirati.
Po svetu vsako leto zavržemo okrog 92 milijonov ton oblačil, do leta 2030 naj bi se to število dvignilo na 134 milijonov, večina pa jih pristane na odpadu, kjer niso za nobeno rabo, zgolj čakajo, da jih začno čas in elementi razkrajati. A to ni edini razlog, zakaj so oblačila tako veliki onesnaževalci, že proizvodnja v zrak spusti okrog 1,2 milijarde toplogrednih plinov na leto, kar je približno deset odstotkov skupne količine, modna industrija pa je poleg tega tudi velik porabnik in onesnaževalec vode. Druge rešitve kot kupovati manj oblačil, pa še tista le iz naravnih materialov, dolgo ni bilo.
Tekstilna industrija je eden najhujših onesnaževalcev okolja
Korak naprej pri recikliranju tekstila je storilo švedsko podjetje Renewcell, ki se sicer ukvarja z izdelavo celuloze. Skupina znanstvenikov, kemikov, proizvajalcev tekstilij in podjetnikov je dolgih deset let iskala način, kako vse vrste tkanin popolnoma reciklirati, kar doslej ni bilo mogoče, in našli so rešitev. Podjetja se trenutno recikliranja lotevajo linearno, a tovrsten način je vse prej kot trajnosten, saj s tem ne naredijo nič, da bi zmanjšala škodo, ki jo okolju povzroča izdelava tkanin. Da bi prišli do poliestra, je treba najprej načrpati nafto, za viskozo se izsekavajo drevesa, tu je še gojenje bombaža, ki izčrpava tla. Vse to, da bo nastalo oblačilo, ki bo na koncu končalo na odpadu, v sežigalnici, naravi.
Zato so pri omenjenem podjetju iskali način, kako odpadnim tkaninam ponuditi nov namen, novo življenje, ter razvili tehnologijo, ki jim zdaj omogoča iz njih proizvajati biorazgradljivo celulozo, ki so jo poimenovali circulosa (iz besed krožiti in celuloza). Po sušenju je na otip enaka debelejšemu papirju, proizvajalci viskoze pa jo lahko povsem enostavno raztopijo in iz nje stkejo nove viskozne niti. Gre za prvo resnično trajnostno rešitev v boju proti zmanjševanju odpadnih oblačil in tkanin, doslej je bil namreč komaj en odstotek vseh zavrženih oblačil primeren za reciklažo, s pomočjo katere so jih spremenili v nova oblačila, nekoliko več oblačil, ki jih niso uporabljali, so ljudje podarili različnim dobrodelnim organizacijam ali posameznikom, kljub temu pa jih je neverjetnih 65 odstotkov končalo na smetiščih.
S tehnologijo, ki jo je uspešno testiral Renewcell, bi lahko slednje bistveno zmanjšali, če ne celo povsem izkoreninili.
