KURILNA SEZONA
Redni pregledi dimnikov so nujni
Med kurilno sezono gasilci skorajda vsak dan posredujejo pri gašenju dimniških požarov.
Odpri galerijo
Vode ne vlivamo v dimnik. FOTO: GETTY IMAGES
Med kurilno sezono, ki v povprečju traja od začetka oktobra do konca maja, imajo gasilci običajno veliko dela, saj redko mine dan, ko jim ne bi bilo treba gasiti dimniškega požara. Letošnji januar so denimo opravili že več kot 50 tovrstnih intervencij po različnih koncih Slovenije, lani v vsem letu pa skupno 334. Večina dimniških požarov na stavbah ne pusti večje škode, se pa seveda zgodi, da se ogenj razširi in stanovalci ostanejo brez vsega.
Zato naj ne bo odveč večkrat pregledati stanja kurilne naprave, tudi dimovodne in prezračevalne, vse je treba tudi redno vzdrževati. Če se v dimniku začnejo nabirati saje, jih je treba odstraniti, a tega nikar ne počnimo sami, temveč pokličemo dimnikarja. Da bi zmanjšali možnost dimniškega požara, je treba paziti tudi na to, kaj kurimo. »V kurilni napravi kurite samo gorivo, ki ga predvidi proizvajalec, nikoli pa odpadkov,« opozarjajo na Upravi RS za zaščito in reševanje in dodajajo: »Kurite s suhim lesom, sušenim na zraku. Polena morajo biti prilagojena velikosti kurišča in toplotni moči kurilne naprave. Zakuriti in kuriti je treba po navodilih proizvajalca ali vsaj splošnih pravilih kurjenja glede na izvedbo kurišča.«
Če denimo v kamin naložimo les, ki ni dovolj suh, se bodo na stenah dimnika hitreje nabrale katranske obloge in nevarnost za požar se bo povečala. Da z lesom ni vse v redu, lahko vidimo sami – plamen bo že takoj, ko les prižgemo, temno rdeč in kratek, dim, ki se bo valil iz dimnika, pa temen. Oboje je znak za alarm, saj nakazuje, da les zelo slabo zgoreva, nezgoreli delci pa potujejo v okolico, tako v prostor, kar je slabo za zdravje stanovalcev, ki te prašne delce vdihavajo, kot po dimniku v okolje, pri čemer veliko delcev ostane na stenah dimnika.
Dimniški požar se lahko hitro razširi tudi zato, ker prvih znakov stanovalci v hiši, kjer je zagorelo, običajno ne opazijo. »Začetno fazo prepoznamo po intenzivnem izhajanju temnega oziroma temno rumenega dima iz dimnika, v intenzivni fazi gorenja oblog pa tudi po iskrah ali celo plamenu na ustju dimnika. Zato dimniški požar najprej opazimo zunaj stavbe, največkrat sosedje ali mimoidoči,« pojasnjujejo na upravi za zaščito in reševanje, kjer svetujejo tudi, kaj storiti, seveda po tem, ko nemudoma pokličemo gasilce na interventno številko 112: »Dimniški požar lahko omejite tako, da zaprete ali vsaj omejite dovod zraka v kurilno napravo in s tem v dimnik. Zapreti je treba tudi vse morebitne odprtine na dimniku, skozi katere lahko vanj prihaja zrak, denimo priključke na dimnik, dimniška vratca in podobno.«
V nobenem primeru pa ne gasimo z vodo, saj se ta v dimniku upari in lahko poškoduje tako tistega, ki gasi, kot dimnik. Kot pojasnjujejo gasilci, lahko samo en liter vode, ki jo zlijemo v dimnik, povzroči nastanek kar 1700 litrov pare, kar je veliko več, kot zdrži dimnik, zaradi česar se bo porušil in škoda bo še večja. Prav tako pod nobenim pogojem ne odpiramo dimniških vratc, saj je velika verjetnost, da bosta dim in ogenj ob tem bruhnila v prostor.
Dimniški požari so sicer pogostejši v starejših zgradbah, tam je treba dimnike še bolj redno pregledovati in čistiti, dotrajane gorilne naprave pa čim prej zamenjati oziroma servisirati. Morda se to zdi precejšen finančni zalogaj, a zagotovo manjši, kot je sanacija hiše po požaru, še posebno če ta uide izpod nadzora. Prav tako večja nevarnost obstaja v stavbah s klasičnimi, samo z opeko zidanimi dimniki. Novejši jaški imajo namreč pogosto požarno oblogo iz negorljivih elementov, ki prenesejo veliko višje temperature, zato je tudi možnost za nastanek požara manjša.
Če se začnejo nabirati saje, jih je treba odstraniti. FOTO: GETTY IMAGES
Zato naj ne bo odveč večkrat pregledati stanja kurilne naprave, tudi dimovodne in prezračevalne, vse je treba tudi redno vzdrževati. Če se v dimniku začnejo nabirati saje, jih je treba odstraniti, a tega nikar ne počnimo sami, temveč pokličemo dimnikarja. Da bi zmanjšali možnost dimniškega požara, je treba paziti tudi na to, kaj kurimo. »V kurilni napravi kurite samo gorivo, ki ga predvidi proizvajalec, nikoli pa odpadkov,« opozarjajo na Upravi RS za zaščito in reševanje in dodajajo: »Kurite s suhim lesom, sušenim na zraku. Polena morajo biti prilagojena velikosti kurišča in toplotni moči kurilne naprave. Zakuriti in kuriti je treba po navodilih proizvajalca ali vsaj splošnih pravilih kurjenja glede na izvedbo kurišča.«
1700
litrov pare povzroči 1 liter vode.
litrov pare povzroči 1 liter vode.
Če denimo v kamin naložimo les, ki ni dovolj suh, se bodo na stenah dimnika hitreje nabrale katranske obloge in nevarnost za požar se bo povečala. Da z lesom ni vse v redu, lahko vidimo sami – plamen bo že takoj, ko les prižgemo, temno rdeč in kratek, dim, ki se bo valil iz dimnika, pa temen. Oboje je znak za alarm, saj nakazuje, da les zelo slabo zgoreva, nezgoreli delci pa potujejo v okolico, tako v prostor, kar je slabo za zdravje stanovalcev, ki te prašne delce vdihavajo, kot po dimniku v okolje, pri čemer veliko delcev ostane na stenah dimnika.
Dimniški požar
Dimniški požar se lahko hitro razširi tudi zato, ker prvih znakov stanovalci v hiši, kjer je zagorelo, običajno ne opazijo. »Začetno fazo prepoznamo po intenzivnem izhajanju temnega oziroma temno rumenega dima iz dimnika, v intenzivni fazi gorenja oblog pa tudi po iskrah ali celo plamenu na ustju dimnika. Zato dimniški požar najprej opazimo zunaj stavbe, največkrat sosedje ali mimoidoči,« pojasnjujejo na upravi za zaščito in reševanje, kjer svetujejo tudi, kaj storiti, seveda po tem, ko nemudoma pokličemo gasilce na interventno številko 112: »Dimniški požar lahko omejite tako, da zaprete ali vsaj omejite dovod zraka v kurilno napravo in s tem v dimnik. Zapreti je treba tudi vse morebitne odprtine na dimniku, skozi katere lahko vanj prihaja zrak, denimo priključke na dimnik, dimniška vratca in podobno.«
V nobenem primeru pa ne gasimo z vodo, saj se ta v dimniku upari in lahko poškoduje tako tistega, ki gasi, kot dimnik. Kot pojasnjujejo gasilci, lahko samo en liter vode, ki jo zlijemo v dimnik, povzroči nastanek kar 1700 litrov pare, kar je veliko več, kot zdrži dimnik, zaradi česar se bo porušil in škoda bo še večja. Prav tako pod nobenim pogojem ne odpiramo dimniških vratc, saj je velika verjetnost, da bosta dim in ogenj ob tem bruhnila v prostor.
Dimniški požari so pogostejši v starejših zgradbah; večja nevarnost obstaja v stavbah s klasičnimi, samo z opeko zidanimi dimniki.
Dimniški požari so sicer pogostejši v starejših zgradbah, tam je treba dimnike še bolj redno pregledovati in čistiti, dotrajane gorilne naprave pa čim prej zamenjati oziroma servisirati. Morda se to zdi precejšen finančni zalogaj, a zagotovo manjši, kot je sanacija hiše po požaru, še posebno če ta uide izpod nadzora. Prav tako večja nevarnost obstaja v stavbah s klasičnimi, samo z opeko zidanimi dimniki. Novejši jaški imajo namreč pogosto požarno oblogo iz negorljivih elementov, ki prenesejo veliko višje temperature, zato je tudi možnost za nastanek požara manjša.
