Renaultov hibrid z vtičnico

Ko govorimo o uveljavljanju električnega pogona, vsaj za Renault velja, da na tem področju ubira svojo pot. Dolga leta so zagovarjali le popolnoma električne modele, potem pa so si morali tudi oni v iskanju nižjih emisijskih vrednosti pomagati še s hibridi. A tudi tu se smeri malce delijo.

Medtem ko je npr. njihov največji prodajni hit renault clio lahko klasični samopolnilni hibrid, sta lahko prenovljeni megane in captur le priključna hibrida. Tokrat nekaj več o slednjem.
 

Priključni captur

Renault captur je za francosko znamko po cliu ena največjih uspešnic, tako je bilo že v prvi generaciji, ko je captur drugače kot predhodnik modus s svojo všečno podobo na mah osvojil trge. Od lani je pripravljen na novo, od jeseni tudi kot priključni hibrid, ki na zadku nosi oznako e-tech plug in hybrid. To pomeni kombinacijo na novo pripravljenega 1,6-litrskega štirivaljnega bencinskega motorja in dveh električnih motorjev.

Na zunaj deluje tako kot klasično gnani captur, katerega pojava se zdi v drugi generaciji bolj resna, poteze manj igrive. Resnost se morda bolj v dobrem pozna v kabini, kjer je vse zelo podobno kot v aktualnem cliu, to pa pomeni všečno in ergonomsko dobro ureditev, primerno udobne sedeže in dobro preglednost. Če kaj manjka, je to izvlečni predal pred sovoznikom iz prve generacije, zdaj je tam običajna in nič kaj izvirna rešitev, ki jo poznamo pri vseh tekmecih.

Captur ima v primerjavi s kakim tekmecem pač pohvalno vzdolžno pomično drugo klop in takšna je ureditev tudi v izvedbi priključnega hibrida, ki so mu sicer dodali manjši akumulator z zmogljivostjo 9,8 kWh, ki ima vodno hlajenje. Prtljažnik je malce manjši, spodnji del dvojnega dna zdaj namenjen shranjevanju polnilnega kabla. Ni rezervnega kolesa, temveč set za popravilo. Omenjeni akumulator se sicer v štirih do petih urah napolni tudi na domači šuko vtičnici, to lahko še nekaj hitreje storimo na javni polnilnici, ni pa pripravljen za polnjenje na hitrih polnilnicah.
 

Brez priganjanja

Z napolnjenim akumulatorjem sem lahko tudi v hladnem delu leta samo na elektriko prevozil skoraj 40 kilometrov, je bilo pa to pri blagi vožnji brez priganjanja. Skoraj vselej je testni primerek ugodno tiho speljeval v električnem načinu, je pa v kakem vključevanju na obvoznico vendarle kar preklopil v bencinski pogon, očitno mu je kljub polnemu akumulatorju tako bolj prijalo. Po kakem kilometru se je vrnil v električni režim.



Ko je akumulatorju večina energije pošla, je avtomobil naprej samodejno deloval kot hibrid in dovolj umirjeno preklapljal med pogonoma. Ob lepi (umirjeni) vožnji, kar je verjetno namen te izvedbe, je bilo možno porabo povprečno držati med 5 in 6 litri/100 km. Tudi sicer se je zdelo, da mu prija voznik, ki ga ne priganja.
 

Umirjeno udobje

V sliko umirjenega udobja sodi tudi priročno visoko postavljeni samodejni sekvenčni menjalnik, ki ima pohvalno dodano še tipko A, da po ustavitvi do pritiska na stopalko na plin sam stoji na mestu. Samo v hibridnem načinu se lahko vozite kar dolgo, doseg je po računalniku blizu 500 kilometrov, posoda za bencin sprejme 39 litrov, kar je manj kot v bencinski izvedbi (48 litrov).



Za zdaj priključni hibridi pri nobenem proizvajalcu niso niti približno cenovno dostopna zadeva, pri nas zanje že od marca lani ni več subvencije. Za captur v tej pogonski izvedbi je treba odšteti vsaj 30 tisočakov, kar ni malo, če vemo, da se cena bolj zmogljivega bencinskega capturja s samodejnim menjalnikom začenja pri 22 tisočakih.