Resnica o polžih: velika nadloga, a tudi zdravilo

Že od nekdaj je veljalo prepričanje, da je dobro jesti polže. Med Rimljani so bili jed bogatih, v srednjem veku pogosto edina mesna hrana revnih ljudi. V prejšnjem stoletju so znova osvojili visoko mesto v kulinariki.

Ne samo, ker veljajo za specialiteto, temveč tudi, ker so bogat vir beljakovin in ker njihovo meso vsebuje sestavine, ki premagujejo različne težave.

Daleč v zgodovino

Tako Rimljani kot Grki so jih uporabljali za zdravljenje omedlevice, bolečin v trebuhu in za lajšanje splošnih bolečin. Njihov način uporabe morda danes res ne bi teknil: zavreli so cele z lupinami in jih zmleli v kašo.

Uporaba polžev za zdravljenje se je nadaljevala v 18. stoletju, ko so jih priporočali za zdravljenje antraksa, in v 19., ko so bili eno od zdravil za tuberkulozo.

Polžjo mešanico, izdelano iz njihovega izločka, so uporabljali še za zdravljenje poškodovane kože, rdečice in za mehčanje polti. V 20. stoletju so bili namenjeni predvsem celjenju ran.

Specialiteta

Dandanes se polžje meso uporablja v visoki kulinariki, zlasti v francoski kuhinji. Prav Francozi so v Evropi največji porabniki njihovega mesa.

Vsak Francoz v povprečju poje kilogram polžev na leto. Veliki ljubitelji njihovega mesa so tudi Italijani, Španci in Portugalci. Večina svetovne pridelave polžjega mesa se zaužije v Evropi, kot največja uvoznica sledi Kitajska.

Pri tem je treba opozoriti, da je veliki vrtni polž pri nas zaščiten, saj je bil nekoč prav zaradi priljubljenosti v kulinariki na seznamu ogroženih vrst.

Danes sicer ni več ogrožen, vendar zaradi nevarnosti, da bi se njegova razširjenost v naravi znova preveč zmanjšala, ostaja zaščiten.

V nasprotju z mnogo bolj invazivnimi in požrešnimi tujerodnimi rdečimi lazarji, ki na vrtovih povzročajo veliko več škode.

Kaj pa kozmetika?

Polžja slina je sestavljena iz 90 odstotkov vode, vsebuje pa tudi nekatere druge sestavine. Glavna je hondroiton sulfat, ki pomaga pri zdravljenju artritisa, bolezni jeter in kronične utrujenosti.

Poleg tega vsebuje aktivne sestavine, koristne za kožo: alantoin, kolagen, glikolna kislina, elastin, vitamina A in C, naravne antibiotične peptide.

Polžja sluz na kožo pozitivno vpliva na več načinov: spodbuja obnovo in celjenje, hkrati jo varuje pred prezgodnjim staranjem, ohranja njeno elastičnost in jo vlaži.

Ob tem učinkovito preprečuje ali lajša nekatere kožne težave in bolezni: brazgotine, luskavico, ekceme.

Več raziskav je pokazalo, da polžja slina pomaga pri atopičnem dermatitisu. Hialuronska kislina, ki je prav tako sestavina sline, učinkovito vlaži kožo.

Alatonin je glavna sestavina izdelkov za nego in higieno, največkrat dodan kremam, gelom pa tudi zobnim pastam in šamponom. Druga je glikolna kislina, tudi pogosta sestavina izdelkov za nego kože.

Tudi v medicini

V Italiji opravljena laboratorijska raziskava je pokazala, da izdelki s polžjo slino resnično spodbujajo celjenje kože.

Laboratorijski testi so pokazali tudi, da slina rjavega vrtnega polža dejansko ubija določene bakterije. Gre za bakterijo Pseudomonas aeruginosa, ki povzroča okužbe krvnega obtoka, pljučnico in dihalne okužbe pri ljudeh s cistično fibrozo.

Slina je zavrla rast 20 različnih sevov te bakterije, ni pa vplivala na druge.

Znanstvenikom sicer še ni uspelo določiti, katera sestavina sline ima takšen učinek, zaradi pestre sestave je namreč težko določiti učinke posamičnih komponent, jim je pa uspelo identificirati tri različne beljakovine in upajo, da bodo z nadaljnjimi raziskavami lahko izdelali nov antibiotik.

Prav tako še ni znano, ali bi umetno izdelana snov, identična polžji slini, pomagala enako kot naravni izvleček.

A vsekakor je treba priznati, da se Rimljani in Grki, kar zadeva polžev, niso veliko motili, piše theconversation.com.