OKUSI
Reveže rešila lakote, za bogataše prestiž
Divjačinsko meso je med poznavalci zelo cenjeno, saj je prijetnega okusa in vrhunske kakovosti; pri nas najpogosteje uživamo meso parkljarjev, od male divjadi pa zajce in perjad.
Odpri galerijo
Divjačina oziroma divjačinsko meso je imelo v zgodovini prehrane človeka veliko vlogo. Reveže je divje uplenjena reševala pred lakoto, bogatašem je predstavljala prestiž. Kuharji, ki so jo pripravljali za gosposke razvajence, so izumili številne recepte, ki jih ljubitelji uporabljajo še danes. Sčasoma je divjačina izgubila veljavo, zlasti z množično rejo živali za prehrano, v zadnjem času pa je spet vse bolj cenjena. Zlasti med ozaveščenimi potrošniki, ki želijo uživati čim bolj zdravo in naravno hrano. In kaj je bolj naravnega kot meso živali, ki se prosto gibljejo in prehranjujejo v naravi? Divjačinske jedi ponujajo tudi mnoge gostilne.
Če je še pred desetletji veljalo, da je bila divjačina na mizi predvsem tam, kjer je bil v družini ali v krogu prijateljev kak lovec, pa jo danes dobimo že v precej bolje založenih trgovinah in mesarijah. Imamo pa tudi nekaj ponudnikov, ki ponujajo možnost spletnega nakupa divjačine. Meso divjadi do potrošnika pride razkosano, bodisi globoko zamrznjeno bodisi sveže, v tem primeru običajno vakuumsko pakirano. Kupimo lahko tudi suhomesne divjačinske izdelke, zlasti salame, izjemno priljubljene pa so tudi paštete.
Največja je ponudba mesa parkljaste divjadi, kamor prištevamo srno, gamsa, jelena, divjega prašiča in muflona, ljubitelji pa prisegajo tudi na medvedje meso. V kategoriji male divjadi se poleg zajca znajde perjad, predvsem fazan in jerebica.
Mnogi bi morda z veseljem in radovednostjo poskusili divjačino, pa se bojijo, da je ne bodo znali pripraviti. Strah je povsem odveč, saj se priprava ne razlikuje bistveno od priprave mesa domačih živali. Edino, kar je res pomembno, je to, da mora meso starejših živali pred uporabo nekaj dni odležati, povedano drugače, mora zoreti. Zorimo ga lahko v domačem hladilniku, kjer ga pustimo stati več dni, divjega prašiča je priporočljivo zoriti pet dni. V tem procesu encimi razgrajujejo beljakovine, s čimer se spremeni sestava mesa. Divjačinsko meso postane sočno, uležano in mehko, z značilnim kiselkastim, aromatičnim okusom. K temu praviloma spada tudi mariniranje. Meso mladih živali pa je za pripravo primerno tudi povsem sveže.
Če je še pred desetletji veljalo, da je bila divjačina na mizi predvsem tam, kjer je bil v družini ali v krogu prijateljev kak lovec, pa jo danes dobimo že v precej bolje založenih trgovinah in mesarijah. Imamo pa tudi nekaj ponudnikov, ki ponujajo možnost spletnega nakupa divjačine. Meso divjadi do potrošnika pride razkosano, bodisi globoko zamrznjeno bodisi sveže, v tem primeru običajno vakuumsko pakirano. Kupimo lahko tudi suhomesne divjačinske izdelke, zlasti salame, izjemno priljubljene pa so tudi paštete.
Največja je ponudba mesa parkljaste divjadi, kamor prištevamo srno, gamsa, jelena, divjega prašiča in muflona, ljubitelji pa prisegajo tudi na medvedje meso. V kategoriji male divjadi se poleg zajca znajde perjad, predvsem fazan in jerebica.
Mnogi bi morda z veseljem in radovednostjo poskusili divjačino, pa se bojijo, da je ne bodo znali pripraviti. Strah je povsem odveč, saj se priprava ne razlikuje bistveno od priprave mesa domačih živali. Edino, kar je res pomembno, je to, da mora meso starejših živali pred uporabo nekaj dni odležati, povedano drugače, mora zoreti. Zorimo ga lahko v domačem hladilniku, kjer ga pustimo stati več dni, divjega prašiča je priporočljivo zoriti pet dni. V tem procesu encimi razgrajujejo beljakovine, s čimer se spremeni sestava mesa. Divjačinsko meso postane sočno, uležano in mehko, z značilnim kiselkastim, aromatičnim okusom. K temu praviloma spada tudi mariniranje. Meso mladih živali pa je za pripravo primerno tudi povsem sveže.