Ribič se lahko začne kaliti že pri petih

Ko govorimo o morskem ali sladkovodnem ribolovu, največkrat govorimo o odraslih, redkeje o mladincih, le občasno pa o mlajših, torej pet- ali šestletnikih. V večini morskih klubov oziroma sladkovodnih ribiških družinah se namreč s podmladkom začno resno ukvarjati precej pozno, saj večina otrok še ni samostojnih in je nujna pomoč staršev ali srčnih mentorjev.

Glede na to, da si večina lahko privošči nakup osnovne ribiške opreme in pribora in da mnogi otroci včasih s starši ali starimi starši preživijo počitnice ob morju tudi za več kot 14 dni, bi pričakovali, da bo skoraj vsak kaj kmalu usvojil osnovne tehnike priobalnega ribolova (talnega ali s plovcem) in da bo kaj lepega ujel tudi iz čolna. A ni tako. Večina staršev kljub internetu in svetovalcem v ribiških trgovinah namreč ne zna kupiti ne primerne palice ne role za navijanje laksa, še manj pa trnkov in vsega potrebnega za izdelavo ribiških navez. Zato jim največkrat kupijo kar ribiške komplete za največ 50 evrov. Ker ulova kljub večurnemu naporu mladega ribiča praviloma ni, mladež največkrat ribolov spet zamenja za mobitel ali računalnik.

Kako postati (uspešen) ribič

Da postaneš uspešen ribič, je najprej potrebna pripravljenost staršev ali starih staršev, da majhne otroke spravijo stran od računalnikov in jih prepričajo, da ti niso edina zabava. Kako se to da, morda najbolje ilustrira primer sedemletnega Lovra iz Pristave pri Tržiču. Oče Uroš in mama Tina sta povedala, da je njun sin navdušen ribič že od četrtega leta. Ribe je začel loviti z dedovo ribiško palico na pomolu v avtokampu Lopari na Lošinju, kjer poletne počitnice preživlja vsa družina. Najprej je lovil šparčke in babice, pri čemer so mu vsi pomagali natikati vabe na trnke. Že naslednje leto je stvar postala resna, saj je dobil svojo ribiško palico in potrebno opremo. Počasi se je vsega naučil sam, pri čemer je starše in stare starše pošiljal v ribarnico po lignje, za vabo pa sam nabiral školjke in polže (voleke).

Ribolov ga je popolnoma zasvojil lani, ko je med krompirjevimi počitnicami s pomola na umetne ribice ujel sedem sip in je njegov ulov zadoščal za rižoto. Ko so mu starši podarili še knjigo o ribah in plakat z ribami Jadrana, se je na poletni ribolov pripravljal kar vso zimo. Četudi še ni znal najbolje brati, je kmalu poznal skoraj vse ribe in vedel, kje in kako se jih lovi, kako je ime kateri od njih ... Pozimi se je med branjem knjige in po pogovorih z babico in dedkom, ki poleti tudi rada lovita ribe, seznanil, kako se lovi orade, brancine, skuše in ribone in kaj se ti zgodi, če uloviš morskega pajka in se zbodeš na njegovih strupenih bodicah. Ko je oborožen z novim znanjem nato prišel na morje in z obale že prvi dan ujel 28 centimetrov veliko orado, je lovil vsak dan. Ko je ribe ujel, so mu pomagali le pri snemanju s trnka in jih očistili, sam pa jih je izmeril. Nalovil jih je toliko, da so imeli večkrat na kosilu prijatelje, ki niso mogli verjeti, da je vse nalovil on. Še sploh ko je začel loviti še s čolna in so prijemale še lokarde, riboni, šnjuri in pajki. Dedek mu je dal tudi debele rokavice, ki jih pajkove bodice ne morejo predreti, in dolge medicinske klešče za snemanje te nevarne, a okusne ribe.

Postrvi lovil kot za stavo

Ko sem se z mladim ribičem pogovarjal še na ribniku Žeje pri Tržiču in mu posodil svojo palico match za lov postrvi, mi je dokazal, da zna iz vode spretno potegniti celo borbene postrvi. Ta tip ribolova ga je tako navdušil, da je namesto pri treh ribolov končal šele pri šestih postrveh.

Opisani primer zahteva ogromno energije in potrpljenja tudi (starih) staršev. Brez njihove pomoči Lovro namreč ne bi tako hitro napredoval v uspešnega ribiča. Postal je tako zagret, da ima na Hrvaškem zdaj že dve leti svojo letno karto (ta zanj stane 30 evrov), da ja ne bi imel težav z ribiško inšpekcijo, ki preverja vsakogar.