GOBE
Rjav klobuk na rdečem betu, to je okusna goba
Rdečebetni polstenec ima rumeno meso, ki na zraku pomodri, je prijetnega okusa, tako kot kostanjasti goban, ki najraje raste pod smrekami.
Odpri galerijo
Rdečebetni polstenec ima bet rdeče barve, luknjice so široke in na dotik pomodrijo.
Še pred časom smo jima rekli rdečebetna polstenka (Xerocomus badius) in kostanjasta polstenka (Boletus badius), zdaj pa jima pravimo rdečebetni polstenec in kostanjasti goban. Imena se (predvsem v latinščini) spreminjajo, izvajajo se tudi analize DNK, zato se je v sodobnem času pojavilo precej novih rodov in novih vrst in zanje pravkar iščemo primerna slovenska imena.
Kostanjasti goban je bil iz rodu Boletus (gobani) prestavljen v rod Imleria in se zdaj imenuje Imleria badia. Kakšno bo slovensko ime, še ne vemo.
Rdečebetni polstenec (Xerocomellus xhrysenteron) ima klobuk premera do 8 cm in precej tanek bet. Površina je žametasta, najprej rjava, sčasoma postane svetlejša in dobiva vinsko rdeče razpoke. Trosovnica je iz cevk, mlada rumena, stara olivno zelena. Luknjice so stare široke in na pritisk pomodrijo. Bet je valjast, poln, trd in ukrivljen.
Pod lističi je rumen, spodaj vse bolj rdeč. Dnišče je belkasto. Meso je rumeno, pod kožico klobuka rdečkasto in na zraku pomodri. Diši po sadju in je prijetnega okusa. Raste v vseh vrstah gozdov, predvsem jeseni, in je precej pogost. Goba je užitna, vsestransko uporabna, vendar le, ko je mlada in čvrsta, pozneje postane meso mehko in ni več primerna za nabiranje.
Kostanjasti goban (Imleria badia), imenovan tudi kostanjevka, je podoben preostalim polstenkam, saj je bil dolgo v tem rodu. Klobuk ima do 15 cm premera, najprej je polkrožen, nato se zravna in postane blazinast. Je gladek, od temno do rumenkasto rjav in precej mesnat. V starosti postane mehek in ni več najbolj primeren za nabiranje. Luknjičasta trosovnica je lepe rumene barve, nato postane rjavkasta in v starosti zelenkasta kot pri veliko vrstah gobanov.
Luknjice trosovnice so drobne in na pritisk pozelenijo. Bet je do 10 cm visok, najprej trebušast, ko zraste, je valjast, trd in včasih malo ukrivljen. Je gladek, vidimo lahko podolžne črte, mrežice nima. Je rjavkast, svetlejši od klobuka. Meso je belo, starejše malo rumenkasto, pod kožico klobuka in v betu rjavkaste barve. Je čvrsto, trdo, pozneje postane mehkejše. Na prerezu pomodri. Goba je užitna, zelo okusna, uporabna za vse vrste jedi, mladi primerki so primerni tudi za vlaganje v kis. Je pogosta, raste jeseni, ko ni več prevroče in je več vlage, najraje pod smrekami, najdemo jo tudi v mešanih gozdovih. Ker je klobuk tako značilno temno rjav, gobo zlahka zamenjamo z jesenskim gobanom, ko jo primemo in pomodri, pa jo marsikdo vrže stran, saj ni več prepričan, kaj je nabral.
Nabiralci še vedno ne ločijo gobanov in polstenk, velikokrat najdemo v gozdu odvržene razne vrste, v tem času predvsem kostanjaste gobane. Zato nabirajte le tiste vrste, ki jih sami dobro poznate!
Na prerezu hitro pomodri.
Kostanjasti goban je bil iz rodu Boletus (gobani) prestavljen v rod Imleria in se zdaj imenuje Imleria badia. Kakšno bo slovensko ime, še ne vemo.
Vonj po sadju
Rdečebetni polstenec (Xerocomellus xhrysenteron) ima klobuk premera do 8 cm in precej tanek bet. Površina je žametasta, najprej rjava, sčasoma postane svetlejša in dobiva vinsko rdeče razpoke. Trosovnica je iz cevk, mlada rumena, stara olivno zelena. Luknjice so stare široke in na pritisk pomodrijo. Bet je valjast, poln, trd in ukrivljen.
Kostanjasti goban je užitna, zelo okusna goba, uporabna za vse vrste jedi. FOTOGRAFIJE: Ana Ivanovič
Pod lističi je rumen, spodaj vse bolj rdeč. Dnišče je belkasto. Meso je rumeno, pod kožico klobuka rdečkasto in na zraku pomodri. Diši po sadju in je prijetnega okusa. Raste v vseh vrstah gozdov, predvsem jeseni, in je precej pogost. Goba je užitna, vsestransko uporabna, vendar le, ko je mlada in čvrsta, pozneje postane meso mehko in ni več primerna za nabiranje.
Raste pod smrekami
Kostanjasti goban (Imleria badia), imenovan tudi kostanjevka, je podoben preostalim polstenkam, saj je bil dolgo v tem rodu. Klobuk ima do 15 cm premera, najprej je polkrožen, nato se zravna in postane blazinast. Je gladek, od temno do rumenkasto rjav in precej mesnat. V starosti postane mehek in ni več najbolj primeren za nabiranje. Luknjičasta trosovnica je lepe rumene barve, nato postane rjavkasta in v starosti zelenkasta kot pri veliko vrstah gobanov.
Kostanjastega gobana lahko zamenjamo z jesenskim gobanom.
Luknjice trosovnice so drobne in na pritisk pozelenijo. Bet je do 10 cm visok, najprej trebušast, ko zraste, je valjast, trd in včasih malo ukrivljen. Je gladek, vidimo lahko podolžne črte, mrežice nima. Je rjavkast, svetlejši od klobuka. Meso je belo, starejše malo rumenkasto, pod kožico klobuka in v betu rjavkaste barve. Je čvrsto, trdo, pozneje postane mehkejše. Na prerezu pomodri. Goba je užitna, zelo okusna, uporabna za vse vrste jedi, mladi primerki so primerni tudi za vlaganje v kis. Je pogosta, raste jeseni, ko ni več prevroče in je več vlage, najraje pod smrekami, najdemo jo tudi v mešanih gozdovih. Ker je klobuk tako značilno temno rjav, gobo zlahka zamenjamo z jesenskim gobanom, ko jo primemo in pomodri, pa jo marsikdo vrže stran, saj ni več prepričan, kaj je nabral.
Nabiralci še vedno ne ločijo gobanov in polstenk, velikokrat najdemo v gozdu odvržene razne vrste, v tem času predvsem kostanjaste gobane. Zato nabirajte le tiste vrste, ki jih sami dobro poznate!
