Romantičen zimski piknik ob ognju
Sveža drva zložimo po obodu kurišča; pripravimo polmetrska bukova ali brezova polena, najlažje je kuriti na odprtem ognjišču, precej težje na tleh.
Odpri galerijo
V brezvetrju si lahko na odprtem ognju pripravimo malico. FOTO: Guliver/Getty Images
Tudi sredi zime, ko temperatura pade pod ničlo, se prileže piknik, ob katerem uživamo ob prasketanju drv in toplem ognju. Ob obilici snega, ki ga pri nas žal (še) ni, velja stvar za nadvse romantično. Vsaj tako je videti v zgodbah in filmih z daljnega severa, ki jih otroci in najstniki danes verjetno ne berejo več.
Posedanje ob ognju sredi snega je pravo doživetje, za otroke dogodek, ki si ga bodo zapomnili. A ker nismo več vajeni pozimi v visokem snegu in mrazu nabirati in sekati drv ter zjutraj v mrzli kuhinji zakuriti v štedilniku ali peči, se velja na zimski snežni piknik ob ognju pripraviti.
Najbolj prvinsko je kuriti na tleh, in to tako, da najprej z nogami ali metlo odmaknemo sneg in zakurimo na mrzli zemlji. Videti je enostavno, a v resnici ni. Zemlja je mrzla in mokra, zato moramo imeti za začetek čim bolj suhe trske, ki bodo zagorele. Zanimivo je, da bolj ko je hladno, lažje bomo zakurili, saj je v zraku manj vlage, les pa je izsušen. Ko bo ogenj zagorel, se bo sneg okoli ognjišča raztopil in nastalo bo blato, kar ni prijetno. Zato je bolje, da si za kurišče omislimo veliko pločevinasto skledo na treh nogah, ki ji rečemo odprto ognjišče. Gre za konveksno, torej vbočeno oblikovano posodo, ki je lahko v premeru velika od pol metra do meter in več. V njej lahko kurimo, lahko pa tudi pečemo na mreži ali kuhamo v visečem kotličku.
Na odprtem ognjišču je kurjenje precej bolj enostavno. V njem bomo precej lažje zanetili ogenj, saj je dno deset in več centimetrov nižje, zato nam ne bo nagajal veter.
Ogenj je pozimi prav tako nevaren kot poleti. Če bo začelo preveč pihati, lahko ognjišče porušimo in pokrijemo s pločevino ali pa ga obrnemo na glavo in ga tako zadušimo.
Ker je ognjišče dvignjeno, se zemlja okoli ognja ne bo tajala in ne bomo hodili po blatu.
Kot rečeno, je za netenje ognja ključno, da imamo vsaj nekaj zares suhega lesa. Drva, shranjena v drvarnici ali vsaj pokrita s pločevino ali polivinilom, da jih dež ne moči, so verjetno dovolj suha. Z nabranimi v bližnjem gozdu pozimi bomo imeli težave, saj bodo cvrčala in se jokala, opazili bomo kapljice vode, ki bodo odtekale. A na odprtem ognjišču lahko celo ne dovolj suha drva naložimo po obodu, da se bodo počasi osušila.
Za vzdrževanje ognja lahko nalagamo po lovsko, kar pomeni, da oklestimo vsaj tri dolge suhe veje in jih nad ognjem odprtega ognjišča spojimo. Ko les zgori, vejo pomaknemo za pol metra naprej.
Uporabimo lahko vsakršen les, celo ostanke pohištva in podobno. A najbolj gorljiva so bukova in brezova drva, ki imajo tudi najvišjo kurilno vrednost glede na volumen. Njihova kurilna vrednost je namreč kar za 40 odstotkov višja od denimo smrekovih. Kurilno vrednost na odprtem ognjišču spoznamo po tem, da smrekovo poleno v primerjavi z bukovim ali brezovim zelo hitro gori in daje malo žerjavice. Pravimo, da ima smreka malo ognjene moči.
Za domačo peč običajno pripravimo polena, dolga do 30 centimetrov, za odprti ogenj pripravimo daljša, odvisno od velikosti kurišča in namena, a recimo dolga pol metra.
Ogenj na prostem ima poleg romantičnega videza tudi slabo stran; medtem ko nam je v lica oziroma prednji del telesa toplo, nas v hrbet zebe, saj nas greje le z ene strani. Naši stari očetje in pustolovci, ki so se preživetja v naravi v hudih zimah naučili od severnih ljudstev, so nam zapustili nekaj modrosti. Da so v hudem mrazu preživeli, so zakurili dva ognja in se namestili med njiju.
Druga možnost je, da si hrbet zavarujemo z nahrbtnikom, napolnjenim s časopisnim papirjem, ali ob ognju postavimo steno iz lesa ali celo snega, da smo le v zavetrju.
Jekleno odprto ognjišče je zelo praktično. FOTO: Jaroslav Jankovič
Ogenj v pločevinasti skledi
Najbolj prvinsko je kuriti na tleh, in to tako, da najprej z nogami ali metlo odmaknemo sneg in zakurimo na mrzli zemlji. Videti je enostavno, a v resnici ni. Zemlja je mrzla in mokra, zato moramo imeti za začetek čim bolj suhe trske, ki bodo zagorele. Zanimivo je, da bolj ko je hladno, lažje bomo zakurili, saj je v zraku manj vlage, les pa je izsušen. Ko bo ogenj zagorel, se bo sneg okoli ognjišča raztopil in nastalo bo blato, kar ni prijetno. Zato je bolje, da si za kurišče omislimo veliko pločevinasto skledo na treh nogah, ki ji rečemo odprto ognjišče. Gre za konveksno, torej vbočeno oblikovano posodo, ki je lahko v premeru velika od pol metra do meter in več. V njej lahko kurimo, lahko pa tudi pečemo na mreži ali kuhamo v visečem kotličku.
Odprto ognjišče je voku podobna pločevinasta skleda na treh ali štirih nogah, dvignjena vsaj 20 centimetrov od tal.
Na odprtem ognjišču je kurjenje precej bolj enostavno. V njem bomo precej lažje zanetili ogenj, saj je dno deset in več centimetrov nižje, zato nam ne bo nagajal veter.
Ogenj je pozimi prav tako nevaren kot poleti. Če bo začelo preveč pihati, lahko ognjišče porušimo in pokrijemo s pločevino ali pa ga obrnemo na glavo in ga tako zadušimo.
Ker je ognjišče dvignjeno, se zemlja okoli ognja ne bo tajala in ne bomo hodili po blatu.
Suha polena
Kot rečeno, je za netenje ognja ključno, da imamo vsaj nekaj zares suhega lesa. Drva, shranjena v drvarnici ali vsaj pokrita s pločevino ali polivinilom, da jih dež ne moči, so verjetno dovolj suha. Z nabranimi v bližnjem gozdu pozimi bomo imeli težave, saj bodo cvrčala in se jokala, opazili bomo kapljice vode, ki bodo odtekale. A na odprtem ognjišču lahko celo ne dovolj suha drva naložimo po obodu, da se bodo počasi osušila.
Za vzdrževanje ognja lahko nalagamo po lovsko, kar pomeni, da oklestimo vsaj tri dolge suhe veje in jih nad ognjem odprtega ognjišča spojimo. Ko les zgori, vejo pomaknemo za pol metra naprej.
Najboljša so suha bukova in brezova drva.
Uporabimo lahko vsakršen les, celo ostanke pohištva in podobno. A najbolj gorljiva so bukova in brezova drva, ki imajo tudi najvišjo kurilno vrednost glede na volumen. Njihova kurilna vrednost je namreč kar za 40 odstotkov višja od denimo smrekovih. Kurilno vrednost na odprtem ognjišču spoznamo po tem, da smrekovo poleno v primerjavi z bukovim ali brezovim zelo hitro gori in daje malo žerjavice. Pravimo, da ima smreka malo ognjene moči.
Za domačo peč običajno pripravimo polena, dolga do 30 centimetrov, za odprti ogenj pripravimo daljša, odvisno od velikosti kurišča in namena, a recimo dolga pol metra.
Okoli ognja zebe
Ogenj na prostem ima poleg romantičnega videza tudi slabo stran; medtem ko nam je v lica oziroma prednji del telesa toplo, nas v hrbet zebe, saj nas greje le z ene strani. Naši stari očetje in pustolovci, ki so se preživetja v naravi v hudih zimah naučili od severnih ljudstev, so nam zapustili nekaj modrosti. Da so v hudem mrazu preživeli, so zakurili dva ognja in se namestili med njiju.
Če je hudo mrzlo, zakurimo dva ognja in se namestimo med njiju.
Druga možnost je, da si hrbet zavarujemo z nahrbtnikom, napolnjenim s časopisnim papirjem, ali ob ognju postavimo steno iz lesa ali celo snega, da smo le v zavetrju.
