S kostmi po ledu
Zima ima svoj čar, prinaša številne radosti, aktivnosti, tudi drsanje. Slednje je tekmovalni šport in imenitna rekreacija, je zabavno in za vsakogar, tudi odrasli se lahko naučijo.
Umetnostno drsanje je debitiralo na olimpijskih igrah v Londonu 1908., kar 16 let pred začetkom uradnih zimskih iger. A ples na ledu ni bil priznan na zimskih igrah do leta 1976.
Drsanje se je že leta 1000 pred našim štetjem začelo na severu Evrope. Še preden so se ljudje z drsalkami umetniško izražali, so bile te praktična oblika prevoza. Pred več sto leti so si Finci na noge privezali kar živalske kosti, najpogosteje losove ali jelenove (kovinske drsalke so izumili šele v 13. stoletju), in drseli po zamrznjeni gladini jezera, tako jim ni bilo treba hoditi naokoli. Drsanje je bilo priljubljeno tudi na Nizozemskem, prebivalci so po zamrznjenih kanalih hitro prišli z enega konca na drugega, in to počnejo še danes, ko je dovolj mrzlo. Sicer pa so v hitrostnem drsanju po kanalih tekmovali že v 17. stoletju. Drsanje po zamrznjenih ribnikih je bilo priljubljeno tudi v Angliji v 17. stoletju, Angleži pa so drsanje pozneje pripeljali v Severno Ameriko. Prvo notranjo ledeno ploskev so v Londonu odprli že leta 1876, tri leta pozneje so prvo notranje drsališče dobile še ZDA, odprli so ga v New Yorku, v Madison Square Gardnu.
Ne le umetnostno drsanje, priljubljen je tudi hokej na ledu, ki so ga vključili v zimske olimpijske igre leta 1924. Hokejistke so na svoj trenutek na olimpijskih igrah čakale še dlje, do leta 1998. Največja učna ura drsanja je pod vodstvom Ilje Urazakova potekala na drsališču Medeo v Almatiju v Kazahstanu 18. januarja 2014: udeležilo se je je 523 ljudi. Najdaljša drsalna pot meri 29,98 km, gre za naravno zamrznjeno jezero Windermere Whiteway v Invermeru v Britanski Kolumbiji (Kanadi), izmerili so jo 14. februarja 2014. Letos marca je Nizozemec Kjeld Nuis postavil svetovni hitrostni rekord: 103 kilometre na uro.
