S pipcem rezlja od otroštva

To imam iz otroštva. Kar pomnim, sem rezljal les,« pravi 79-letni Marjan Vodnik iz Domžal, ki se je izučil za arhitekta. »Pravzaprav sem se na arhitekturo vpisal, ker nisem natančno vedel, kaj bi.« Potem je opravljal službo urbanista, zraven pa pridno iskal debla dreves, odlomljene veje, stare panje ali kose jablane, ki bi obležali ali romali v peč, če ne bi mimo prišel Marjan.

Domačih rezbarjev je pri nas v zadnjem času. Pa vendarle smo na vratih njegove delavnice obstali. »Popeljem vas v prvo sobo,« se je nasmehnil in odprl vrata. Kakšnih 30 kvadratov velik prostor je bil do vrha zapolnjen z lesenimi skulpturami. Od privlačnih, vitkih ženskih figur, raznolikih motivov matere z otrokom, romarjev, pevcev zdravice do najbolj intimnih, objema in poljuba mladih, kar je izklesal za obletnico poroke z ženo Marjeto.

»Zakaj so dekleta vitka, ste vprašali. Včasih sem omejen z deblom, ki ga dobim. Je, kakršno je, in iz njega moram oblikovati, kar se prikaže. Ne žagam in ne lepim, vse moje skulpture so iz enega kosa.« Kar je svojevrstna težava. Les namreč diha, deluje, ima svojo razteznost glede na zunanjo temperaturo, zato bi denimo okrogli izdelki pogosto popokali. Mojster Vodnik pri ustvarjanju pazi tudi na to in izrezuje tako, da se temu izogne.

Skulpture kleše izključno z dletom in rezlja s pipcem iz otroštva. V zbirki kipov, za katere pravi, da jih ni nikoli natančno preštel, ima skulpture iz kar sedemdesetih vrst lesa. Za mnoge smo prvič slišali. »Od domače lipe in breze, ki sta mehki in sta za rezbarje zelo primerni, do bukve, hrasta, črnega gabra, jablane, marelice, češnje in drena, ki je najtrši les v Sloveniji.«

Med množico smo se ozrli za temno rdečo skulpturo s pravljičnimi motivi. To je izklesal iz murve, ki je rdeč les, a se na nekaj točkah pokaže belina. V kotu nam je pokazal obrazni skulpturi, Radoživost in Veter. Prvo je ustvaril iz lesa rogovilarja, drugega iz kavkaškega oreška. Ena najbolj zanimivih stvaritev v njegovi zbirki je tista iz palmovega lesa. Plešoča telesa, ki stegujejo roke kvišku, so na eni strani popackana s črnimi pikami, na drugi pa je le tu in tam rahla pega.

»Tega niti sam nisem vedel. Les debla palme potemni ali počrni na tisti strani, kjer je več sonca. Na drugi pa ostane svetel, skoraj bel.« Igre narave pač ni mogoče posnemati. »Lahko le izkoristimo njene lepotne detajle,« pravi Vodnik, ki na leto ustvari od deset do petnajst skulptur. »Nikoli ne štejem ur ali dni. Običajno delam tri do štiri lesove hkrati, da malo menjam, da se mi bistrijo misli.«

Do preloma tisočletja ni razstavljal. Nato so ga prosili, naj vendarle pokaže svoje stvaritve. Do danes so si jih ljudje ogledali na več kot 600 razstavah, nekaj deset je bilo samostojnih.

Za Turistično društvo Kanja Trzin je kar 19 let vodil rezbarske delavnice in pri obrtni zbornici dosegel, da je rezbar spet postal uradni poklic. Med drugim je poučeval rezbarjenje odrasle in otroke na delavnicah v Narodni galeriji v Ljubljani in v Veržeju. Ko nam je razkazal tri sobane, prepolne lesenih skulptur, je nazadnje sedel na svoj delovni stol v manjši podstrešni izbi, lahkotno poprijel za orodje in začel rezbariti. Udarci v enakomernem ritmu, nato pa šššsssss ... in odletel je košček lesa na tla.

Vsaka plastika ima svojo zgodbo, ki jo Vodnik zapiše na tablico. Ob Cvetu ljubezni, ki ga je izklesal iz belega gabra leta 2005, je med drugim zapisal: »Cvet je najpopolnejši simbol ljubezni, toplina ljubezni ne peče, junaštvo v ljubezni ni potrebno, izvir ljubezni je prijateljstvo.«


Za konec nam je pokazal leseni zvonček, ki ga je izrezljal za svojo ljubo Marjeto, ko je bil pri vojakih. Priznala je: »Vselej, ko se je potapljal in našel školjko, mi je iz nje izdelal obesek.«