FIŽOL
S setvijo fižola počakajmo na maj
Fižol je hitro rastoča rastlina, stroke začnemo pobirati, ko v dolžino merijo okoli deset centimetrov; če obiramo za zrnje, počakamo, da se strok povsem posuši.
Odpri galerijo
Fižol čudovito cveti. FOTOGRAFIJI: Guliver/Getty Images
Fižol je pri nas izjemno priljubljena stročnica, prihaja pa iz Južne Amerike, zato mu prija toplo vreme. Čeprav se nam že cedijo sline po čvrstih mladih strokih, s setvijo ne prehitevajmo, saj ne bo uspešna, semena lahko celo zgnijejo, vsekakor pa bodo v hladni zemlji slabo kalila. Torej počakajmo, da se zemlja in ozračje še segrejeta, in fižola ne sejmo pred majem.
Sort je ogromno, prav toliko možnosti uporabe. Nekatere uživamo v stroku, druge v zrnju, ene sušimo, druge uporabimo sveže, glede na rast pa ločimo visoki in nizki fižol. Med sortami omenimo domače slovenske, na primer jabelski pisanec, ptujski maslenec, klemen in jeruzalemski, z rednim sejanjem na dva tedna bomo nizek fižol pobirali vso sezono. Ta raste v grmičkih, visoki, ki zraste tudi do tri metre v višino, potrebuje oporo.
Običajno uporabimo prekle, ki jih postavimo v vrsto, lahko pa iz njih naredimo piramide, tako da po štiri postavimo v kvadrat, med njimi naj bo slab meter razdalje, in jih na vrhu z vrvico povežemo v konico. Pomembno je, da oporo postavimo, preden fižol posejemo, saj bi pozneje lahko poškodovali korenine.
Sejemo ga v brazde ali v skupinah po par semen. V brazde sejemo po eno zrno na vsakih pet centimetrov, v skupinah pa skupaj po pet do osem. Med skupinami naj bo slabega pol metra razmika pri nizkem in malo več pri visokem fižolu. Medvrstne razdalje naj bodo pri nizkem pol metra, pri visokem pa približno meter.
Podobno kot druge metuljnice je fižol nadvse koristen za zemljo, saj s pomočjo simbiotskih bakterij, ki so v gomoljčkih na koreninah, veže dušik iz zraka. Ta ostane v tleh na razpolago rastlinam, tudi tistim, ki jih sadimo za fižolom. Tega zato skoraj ni treba gnojiti, morda visokemu dodamo malo komposta. Poleg tega fižol velja za dobrega soseda, ki se dobro razume z večino vrtnin. Za družbo mu ne pozabimo saditi šetraja, ki mu bo odganjal listne uši, med tistimi, ki mu ne bodo v korist, pa omenimo grah in druge stročnice, čebulo, por ter papriko.
Poleg toplote potrebuje precej vlage, da bi dobro uspeval, zato ga je treba v sušnih mesecih zalivati. Da bi zmanjšali izsuševanje zemlje, okoli njega namestimo zastirko.
Fižol čudovito cveti. FOTOGRAFIJI: Guliver/Getty Images
Sort je ogromno, prav toliko možnosti uporabe. Nekatere uživamo v stroku, druge v zrnju, ene sušimo, druge uporabimo sveže, glede na rast pa ločimo visoki in nizki fižol. Med sortami omenimo domače slovenske, na primer jabelski pisanec, ptujski maslenec, klemen in jeruzalemski, z rednim sejanjem na dva tedna bomo nizek fižol pobirali vso sezono. Ta raste v grmičkih, visoki, ki zraste tudi do tri metre v višino, potrebuje oporo.
Oporo mu namestimo še pred setvijo.
Običajno uporabimo prekle, ki jih postavimo v vrsto, lahko pa iz njih naredimo piramide, tako da po štiri postavimo v kvadrat, med njimi naj bo slab meter razdalje, in jih na vrhu z vrvico povežemo v konico. Pomembno je, da oporo postavimo, preden fižol posejemo, saj bi pozneje lahko poškodovali korenine.
Sejemo ga v brazde ali v skupinah po par semen. V brazde sejemo po eno zrno na vsakih pet centimetrov, v skupinah pa skupaj po pet do osem. Med skupinami naj bo slabega pol metra razmika pri nizkem in malo več pri visokem fižolu. Medvrstne razdalje naj bodo pri nizkem pol metra, pri visokem pa približno meter.
S sprotnim pobiranjem fižola spodbujamo cvetenje in tvorjenje novih strokov.
Podobno kot druge metuljnice je fižol nadvse koristen za zemljo, saj s pomočjo simbiotskih bakterij, ki so v gomoljčkih na koreninah, veže dušik iz zraka. Ta ostane v tleh na razpolago rastlinam, tudi tistim, ki jih sadimo za fižolom. Tega zato skoraj ni treba gnojiti, morda visokemu dodamo malo komposta. Poleg tega fižol velja za dobrega soseda, ki se dobro razume z večino vrtnin. Za družbo mu ne pozabimo saditi šetraja, ki mu bo odganjal listne uši, med tistimi, ki mu ne bodo v korist, pa omenimo grah in druge stročnice, čebulo, por ter papriko.
Poleg toplote potrebuje precej vlage, da bi dobro uspeval, zato ga je treba v sušnih mesecih zalivati. Da bi zmanjšali izsuševanje zemlje, okoli njega namestimo zastirko.
