S starim kolesom prevozil skoraj 4 tisoč kilometrov

Tokrat so na lepo in že vročo soboto srečanje pripravili v domačem mestu, starodavni Škofji Loki, ki je bila s svojim Mestnim trgom naravnost enkratna kulisa za stara kolesa in njihove lastnike. Za njih je značilno, da se tudi oblečejo po starem. Iz omar potegnejo stare hlače, suknjiče in telovnike ter stare čevlje, dodajo še obvezen dežnik in morda metuljčka, celo cilinder si nadenejo na glavo.

Predsednik društva Rovtarji je Brane Tavčar, ki nam je povedal, da so letos pripravili že 11. mednarodno srečanje kolesarjenja po starem. »Udeleženci so prišli iz Nemčije, Avstrije, Madžarske, Hrvaške in vse Slovenije. Veseli smo, da je vsako leto zelo dober odziv na naše srečanje, seveda pa se tudi mi s svojimi starimi kolesi udeležujemo podobnih srečanj po Sloveniji in v tujini – lani smo bili na 34.«


V množici starih koles jih je kar veliko vzbujalo veliko pozornosti, zato nas je tudi zanimalo, ali je pri starodobnih kolesarjih kakšna omejitev v starosti njihovih biciklov. »Dogovorili smo se, da mora biti kolo staro vsaj 50 let, obvezna dodatna oprema kolesarja pa so stara oblačila,« je povedal Tavčar. »Srce me boli, ko na srečanjih avtomobilskih oldtajmerjev vidim zares dodelane in lepe stare avtomobile, vozniki pa so oblečeni v kavbojke in majico.«

Replika iz Češke

Srečanje starodobnih kolesarjev so začeli v nekdanji škofjeloški vojašnici, nato pa so odkolesarili na Mestni trg. Po okrepčilu je sledil krajši izlet čez Kamnitnik, Sv. Duh, Forme, Žabnico, Šutno, Spodnje, Srednje in Zgornje Bitnje nazaj v Škofjo Loko.

Seveda ima tudi Brane Tavčar svoje starodobno kolo, ki je sicer replika starega bicikla z velikim kolesom. »To je prvo kovinsko kolo, saj so bili predhodniki leseni. Imel sem originalnega iz leta 1870, dobil sem ga za birmo. Z njim sem se vozil, vendar sem ga nato dal v muzej, potem dobil tega, torej repliko starega kolesa. Naredili so ga na Češkem v družinskem podjetju Meseček. Je zelo kakovostno izdelan, saj jih izvažajo po vsem svetu.«

Kolo, kakršno vozi Tavčar, je nekoliko okorno, saj je nanj kar težko splezati. Ima posebno stopničko, na katero v gibanju kolesa stopi, nato pa se še povzpne na sedež: »Vožnja s takim kolesom je kar naporna in včasih tudi nevarna, saj sem že štirikrat letel čez balanco. Paziti moram na kakšne robove, poleg tega sestop ni najbolj enostaven. S tremi takimi kolesi so nas letos obiskali Madžari, v Sloveniji pa sem edini, ki se vozim s takim kolesom. Z njim sem prevozil že 3700 km.«

Za posebne priložnosti

Na srečanju kolesarjev veteranov je bil tudi Edo Merčun iz Kamnika, ki se je pripeljal s kolesom iz nemške tovarne Gustav Hiller iz mesta Zittau: »Je letnik 1937, torej je star 81 let. Kolo je bilo kakovostno izdelano, zato je tudi dočakalo tako visoko starost. Kar je Mercedes-Benz med avtomobili, je bil Gustav Hiller med kolesi. Kje sem ga dobil? Bil je zakopan v mrvi v nekem seniku v Tunjicah pri Kamniku, ker je bil zelo zanemarjen in umazan, sem ga temeljito obnovil in očistil. Zdaj je v dobri kondiciji. Zanimivo je, da do zdaj nisem potreboval kakšnih rezervnih delov, razen seveda plaščev, ki pa se vedno dobijo. To je kolo samo za posebne priložnosti.«
Redni udeleženec srečanj starodobnih smučarjev in kolesarjev je tudi Jurij Košir iz Kovorja pri Tržiču, saj ga zanimata obe področji. »Tole moje kolo je bilo izdelano v Ameriki, potem ga je nekdo pripeljal v naše kraje,« pove Košir. »Nekaj časa sem iskal staro kolo, potem sem naletel na mali oglas v časopisu, in tako je postalo moje. Po upokojitvi sem se začel nekoliko bolj zanimati za starodobništvo, saj imam doma stare smuči, tudi oblečem se rad po starem, tako da sem aktiven poleti in pozimi.«

Iz Krope se je v Škofjo Loko pripeljal Niko Kordež z zanimivim lesenim kolesom, ki je replika kolesa iz leta 1850. »Moje kolo je pravzaprav staro 12 let, vožnja z njim pa je kar naporna. Namesto gumijastih plaščev je kolo že nekoč imelo kovinski obroč, potem si lahko predstavljate, da prevažanje z njim ni najbolj prijetno.«