PRIDELEK
Sadja ne pobiramo prezgodaj
Vreme zmanjšuje pridelek poletnih poljščin v Evropi, koruza je v fazah največje porabe vode, zaradi suše je zmanjšana tudi produktivnost pašnikov.
Odpri galerijo
V času cvetenja in oplodnje potrebuje tudi več kot devet litrov vode na kvadratni meter. FOTOGRAFIJI: Guliver/Getty Images
Izredne vremenske razmere, kot so intenzivni vročinski valovi in pomanjkanje dežja, krojijo pridelek poletnih poljščin v zahodni Evropi. V severovzhodni Italiji je motena akumulacija biomase koruze in soje in čas, ko bi se stanje lahko popravilo, se počasi izteka.
V severnem delu Nemčije in osrednje ter južne Poljske suša in vročina, ki trajata že od začetka poletja, povzročata prezgodnje dozorevanje in zmanjšujeta biomaso koruzi, krompirju in sladkorni pesi. V Latviji in Litvi so se zaradi vročine in suše spomladanske in poletne poljščine slabo oblikovale in polnile zrnje. Koruza se suši in prezgodaj dozoreva na prizadetih območjih.
Na splošno so vremenske težave pri koruzi nastopile že v mokri zgodnji pomladi, zaradi česar je bila sejana zelo pozno. Zamik v fenološkem razvoju še stopnjuje vpliv suše. Temperature nad 40 °C, ki so bile izmerjene v vročinskem valu v Evropi, so sovpadale s fazami cvetenja. Koruza ima največjo porabo vode v obdobju od začetka cvetenja do mlečne zrelosti; suša pred cvetenjem povzroči zmanjšanje višine rastlin in slabšo zasnovo storža, v cvetenju slabšo oplodnjo ali celo jalovost rastlin. V vseh fazah rasti lahko privede do sušenja listov.
Od suše poškodovana je praviloma bolj občutljiva za poškodbe zaradi glivičnih bolezni in škodljivcev. Kjer je možno in ekonomsko upravičeno, jo je dobro namakati, ko potrebuje največ vode, v času cvetenja in oplodnje tudi več kot devet litrov na kvadratni meter. Dobra oskrba z vodo je pomembna tudi za oprašitev, to lahko močno izboljšamo z dodajanjem manjše količine vode, ki poveča zračno vlago na njivah.
Vse več pridelovalcev se odloča za kmetijske rastline, ki potrebujejo manj vode in so bolj odporne proti vročini, na primer sirek, ki se običajno uporablja za krmo goveda. Zaradi suše je zmanjšana produktivnost travnikov in pašnikov.
Ko zadnje dni stopimo v gozd, tudi naključni obiskovalec lahko naleti na polža lazarja in poletnega gobana oziroma jurčka. Slednjega lahko pri nas najdemo od pozne pomladi (druga polovica maja) pa vse do sredine jeseni. Raste v listnatih in mešanih gozdovih, v mikorizi s številnimi listavci, najbolj je razširjen v gozdnih sestojih različnih listavcev, do 900 metrov nadmorske višine.
Poletnega gobana najlažje spoznamo po suhem, žametastem svetlo rjavem klobuku. Pogosto naletimo na jurčke s temnejšimi klobuki; v suši radi razpokajo. Na spodnjem delu klobuka so sivkasto bele, pozneje rumene in pri starih primerkih olivno zelene cevke. Bet je čvrst in gomoljasto odebeljen, pri starejših gobah postane vitkejši.
Meso je belo, na poškodovanih mestih ali prerezu ne pomodri in je prijetnega okusa ter vonja. Ker uspeva v poletnem času, je lahko črviv, ker njegova rast poteka v času razmnoževanja številnih žuželk, katerih ličinke se prehranjujejo z gobami. Zato je v primerjavi z drugimi jurčki manj cenjen, v glavnem se ga suši.
V nasadih jablan in hrušk dosegajo zgodnejše sorte začetne faze zorenja. Plodove marsikje obletavajo ose in poškodovane plodove od napada žuželk lahko zaradi nestanovitnega vremena napadejo gnilobe. Staro pravilo velja, da sadja ne pobiramo prezgodaj: pri prezgodaj obranih plodovih se prekine njihov razvoj, zato so pridelki manjši in slabo obarvani. Imajo tudi slabše organoleptične lastnosti.
Med skladiščenjem izgubljajo vlago, ne dozorijo do užitne zrelosti in so zelo občutljivi za pojav bolezni.
Za takojšnjo porabo in predelavo lahko obiramo jabolka v času užitne zrelosti. V tem času plod optimalno razvije velikost, težo, aromo in okus. Za daljše skladiščenje je treba obrati jabolka nekoliko prej, to je v času tehnološke zrelosti. Pri prepoznem obiranju plodovi predčasno odpadajo, izgubljajo vsebnost kislin in čvrstost ter čezmerno dihajo. Taki prav tako niso primerni za skladiščenje.
V času užitne zrelosti plod optimalno razvije velikost, težo, aromo in okus.
V severnem delu Nemčije in osrednje ter južne Poljske suša in vročina, ki trajata že od začetka poletja, povzročata prezgodnje dozorevanje in zmanjšujeta biomaso koruzi, krompirju in sladkorni pesi. V Latviji in Litvi so se zaradi vročine in suše spomladanske in poletne poljščine slabo oblikovale in polnile zrnje. Koruza se suši in prezgodaj dozoreva na prizadetih območjih.
Koruza potrebuje vodo
Na splošno so vremenske težave pri koruzi nastopile že v mokri zgodnji pomladi, zaradi česar je bila sejana zelo pozno. Zamik v fenološkem razvoju še stopnjuje vpliv suše. Temperature nad 40 °C, ki so bile izmerjene v vročinskem valu v Evropi, so sovpadale s fazami cvetenja. Koruza ima največjo porabo vode v obdobju od začetka cvetenja do mlečne zrelosti; suša pred cvetenjem povzroči zmanjšanje višine rastlin in slabšo zasnovo storža, v cvetenju slabšo oplodnjo ali celo jalovost rastlin. V vseh fazah rasti lahko privede do sušenja listov.
Od suše poškodovana je praviloma bolj občutljiva za poškodbe zaradi glivičnih bolezni in škodljivcev. Kjer je možno in ekonomsko upravičeno, jo je dobro namakati, ko potrebuje največ vode, v času cvetenja in oplodnje tudi več kot devet litrov na kvadratni meter. Dobra oskrba z vodo je pomembna tudi za oprašitev, to lahko močno izboljšamo z dodajanjem manjše količine vode, ki poveča zračno vlago na njivah.
Vse več pridelovalcev se odloča za kmetijske rastline, ki potrebujejo manj vode in so bolj odporne proti vročini, na primer sirek, ki se običajno uporablja za krmo goveda. Zaradi suše je zmanjšana produktivnost travnikov in pašnikov.
Gobe rastejo
Ko zadnje dni stopimo v gozd, tudi naključni obiskovalec lahko naleti na polža lazarja in poletnega gobana oziroma jurčka. Slednjega lahko pri nas najdemo od pozne pomladi (druga polovica maja) pa vse do sredine jeseni. Raste v listnatih in mešanih gozdovih, v mikorizi s številnimi listavci, najbolj je razširjen v gozdnih sestojih različnih listavcev, do 900 metrov nadmorske višine.
V nasadih jablan in hrušk dosegajo zgodnejše sorte začetne faze zorenja.
Poletnega gobana najlažje spoznamo po suhem, žametastem svetlo rjavem klobuku. Pogosto naletimo na jurčke s temnejšimi klobuki; v suši radi razpokajo. Na spodnjem delu klobuka so sivkasto bele, pozneje rumene in pri starih primerkih olivno zelene cevke. Bet je čvrst in gomoljasto odebeljen, pri starejših gobah postane vitkejši.
Meso je belo, na poškodovanih mestih ali prerezu ne pomodri in je prijetnega okusa ter vonja. Ker uspeva v poletnem času, je lahko črviv, ker njegova rast poteka v času razmnoževanja številnih žuželk, katerih ličinke se prehranjujejo z gobami. Zato je v primerjavi z drugimi jurčki manj cenjen, v glavnem se ga suši.
Zrela jabolka
V nasadih jablan in hrušk dosegajo zgodnejše sorte začetne faze zorenja. Plodove marsikje obletavajo ose in poškodovane plodove od napada žuželk lahko zaradi nestanovitnega vremena napadejo gnilobe. Staro pravilo velja, da sadja ne pobiramo prezgodaj: pri prezgodaj obranih plodovih se prekine njihov razvoj, zato so pridelki manjši in slabo obarvani. Imajo tudi slabše organoleptične lastnosti.
Veliki šmaren (15. 8.) brez dežja, sladko vince bo doma.
Med skladiščenjem izgubljajo vlago, ne dozorijo do užitne zrelosti in so zelo občutljivi za pojav bolezni.
Za takojšnjo porabo in predelavo lahko obiramo jabolka v času užitne zrelosti. V tem času plod optimalno razvije velikost, težo, aromo in okus. Za daljše skladiščenje je treba obrati jabolka nekoliko prej, to je v času tehnološke zrelosti. Pri prepoznem obiranju plodovi predčasno odpadajo, izgubljajo vsebnost kislin in čvrstost ter čezmerno dihajo. Taki prav tako niso primerni za skladiščenje.
