Samote se moramo naučiti

Seveda se zdi najstnikom samota eno od najbolj groznih stanj, saj predstavlja odsotnost vsega, česar si v življenju najbolj želijo – to je prijateljev, zabave in druženja. Toda psihologi jih želijo opomniti, da to ni najhujše, kar se jim lahko zgodi. Celo nasprotno – čas, ki ga preživijo sami, v miru in svojem svetu, je lahko tudi zanje nadvse dragocen. Samota namreč pomeni, da okrog njih ni nikogar in ničesar, kdor ali kar bi jim lahko zmotilo tok notranjih misli in spoznanj, saj jih vsi pustijo pri miru in se lahko nemoteno predajajo sanjarjenju in premišljevanju. Te trenutke lahko cenijo, saj dajejo možnost pobega, potreben odmik za urejanje doživetij in misli, ko lahko pri sebi marsikaj predelajo, se odklopijo in zadihajo s polnimi pljuči.

Večina se nas mora samote naučiti. Če se je bojimo, se nam zdi negativna in jo občutimo kot nadležne trenutke, ko ni nikogar ob nas. A se ji ni treba izogibati, od nje bežati, z njo se soočimo in se zavedajmo, da jo občasno potrebujemo, da ne izgubimo sebe. Prav zdaj je namreč priložnost, tudi za najstnike, ko lahko počnejo vse, kar jih veseli, ne da bi jih kdo motil in ne da bi jih preganjal čas. V svojem domačem kraljestvu lahko ustvarjajo – pišejo, rišejo, premikajo pohištvo, igrajo inštrument ali še kaj drugega, kar jih sprošča, pomirja in napolni s pozitivnimi občutki.

Preprosta vizualizacija

Strah pred samoto in občutek, da se zanje nihče ne zmeni in ob njih ni prijateljev, pa si lahko pomagajo ublažiti tudi z vizualizacijsko vajo, ki prinaša občutek sproščenosti, ugodja ter lažje sprejemanje trenutnega položaja. Udobno se namestimo in poskrbimo, da nas pol ure ne bo nihče motil. Nekaj minut počasi in ritmično dihamo ter pustimo telesu, da se popolnoma sprosti.
Nato si v mislih predstavljamo čudovit kraj v naravi, na primer na morski obali, pisanem travniku, ob žuborečem potoku ali na obrežju jezera. Raziskujemo ta prelepi kotiček z vsemi čuti – vonjamo sol v zraku, opazujemo metulje, povonjamo cvetlice ali le opazujemo oblake na modrem nebu. Poskusimo začutiti, da se, čeprav smo sami, dobro počutimo v tem svojem kotičku. Nato spet globoko vdihnemo in izdihnemo. Položimo roke na srčno čakro in se vprašamo, koga od prijateljev, znancev, sorodnikov, učiteljev ... najbolj pogrešamo. V mislih pokličemo to osebo in vidimo, kako se pojavi v našem kotičku in se nam počasi približuje. Vesela je, da nas vidi. Objame nas in nam v mislih preda vsa sporočila, ki jih ima za nas. Kolikor časa želimo, ostanemo objeti, nato povabimo človeka, naj posedi z nami ob jezeru ali se sprehodi z nami po obali. Ko se navzamemo njegove bližine in začutimo, da je čas za slovo, ga znova objamemo in se poslovimo od njega. Počasi dihamo nekaj minut, preden se vrnemo v normalno stanje z zavedanjem, da lahko prikličemo kogar koli v svoj svet in da nismo nikoli zares ločeni od ljudi, ki jih imamo radi. Na svoj posebni kraj se namreč lahko vrnemo, kadar koli želimo biti sami in v tišini, tam pa se lahko vedno srečamo s komer koli, ki ga močno pogrešamo.