NAPOTKI
Sanjska kombinacija skriva past
Obilje snega in višje temperature večajo nevarnost plazov, pri izbiri planinskih ciljev se raje usmerimo v sredogorje.
Odpri galerijo
Zimska pravljica pri koči pod Bogatinom FOTOGRAFIJE: tina podobnik
S soncem obsijana debela snežna odeja, ki prekriva gorske vršace, se lesketa kot posuta s kristalčki. Hkrati pa tudi v višavah skoraj spomladansko tople temperature. Sanjska kombinacija, zaradi katere smo si Slovenci v minulih tednih množično natikali gojzarje in jo mahali v gorsko zimsko idilo. Ob pogledu na belo popršene očake pa pozabili, da se v tej lepoti skrivajo največje pasti.
Prav kombinacija obilja snega in nenadne otoplitve, ki nas v teh dneh tako mami v hribe, je namreč tista, zaradi katere moramo dvakrat premisliti, kam in če sploh v gore. Toplo sonce namreč že v dopoldanskih urah, sploh na prisojnih straneh, ojuži snežno odejo, težak moker sneg pa je kot nalašč za trganje plazov. Kar pa je šele prva od nevarnosti, ki se skrivajo v gorah pozimi.
Brez izkušenj gibanja v visokogorju, poznavanja razmer in brezhibnega znanja uporabe lavinskega trojčka odkrivanje zasneženega visokogorja raje preskočite. Sploh v lastni režiji in brez vodstva izkušenih gornikov. A tudi v sredogorju, sploh ob letošnjih obilnih snežnih pošiljkah, lahko doživimo pravo gorsko zimo, z znatno manjšimi tveganji, in kamor se lahko precej bolj gotovega koraka podamo tudi ljubiteljski pohodniki. Pri izbiri ciljev v prihajajočih tednih pogled raje usmerimo do gozdne meje, to je do okoli 1500 metrov nadmorske višine.
V Sloveniji imamo blizu 270 vrhov, ki so nižji od 2000 metrov, v tem pestrem naboru pa se je težko odločiti, kje preživeti prost sončen dan. Vselej privlačna možnost, primerna tudi za družine z otroki, je vzpon k domu na Kofcah (1488 m) v karavanškem hribovju.
Če jo mahnemo s parkirišča malce pod kmetijo Matizovec, bomo na cilju že po približno uri in pol hoje večinoma skozi zmerno strm gozd, ki se tik pred ciljem odpre v razgledno pašno planino. Tu izlet zaključite! Otroci se na strminah okoli koče lahko sankajo, zganjajo zimske vragolije, tudi v teh časih pa še vedno dobite v koči odlične štruklje – ali kaj na žlico –, četudi za s seboj. Okoliške višje vrhove, kot sta Kofce gora ali Veliki vrh, si zaradi nevarnih strmih in golih pobočij raje pustite za poznejše mesece.
Komno s 1520 metri še vedno umeščamo v sredogorje. A ko boste po približno dveh urah in pol za marsikoga sicer precej monotone hoje, med katero premagate 48 serpentin, ki se od slapa Savica vijejo skozi gozd, dosegli dom na Komni, se vam bo zazdelo, da stojite skoraj na vrhu sveta.
Pred domom boste globoko pod seboj kot na dlani zagledali modrino Bohinjskega jezera, na razglednem kuclju tik ob domu pa se vse okoli vas odpre kraljestvo gora najožjega dela Triglavskega narodnega parka. Z enim pogledom boste objeli smučišča na Voglu, malce stran Bogatin, za vami pa gore nad dolino Triglavskih jezer. Skratka, pogled za bogove! Ki ga lahko še pozlatite, če podaljšate ta planinski izlet za 15 minutk zložne hoje do koče pod Bogatinom (1513 m). In ob višjih stopnjah plazovne ogroženosti dan tu zaključite.
Če se že s Komne odpre krasen pogled na Bohinjsko jezero, pa ga boste še z bolj odprtimi usti občudovali z Vogarja (1054 m), ki ga zlahka dosežejo tudi otroci. Pri Kosijevem domu na Vogarju bomo že po uri in četrt vzpona iz Stare Fužine, nekaj minut od doma pa je tisto razgledišče, ki nam desetkratno poplača vsak korak. In če ste se komaj dobro ogreli, si za uro in pol (v eno smer!) podaljšajte hribolazenje do koče na planini pri Jezeru (1453 m) v osrčju Fužinskih planin. Planina, obdana z gozdovi, sredi katere se blešči gorsko jezero, okoli pa nekaj pastirskih stanov, je vsekakor vredna tega podaljška.
Med vselej priljubljenimi cilji je Pokljuka z verjetno najlepšo planinsko ulico na planini Zajamniki (1280 m) ali morda izlet na planino Konjšico (1438 m), oboje v dobri uri dosežemo z Rudnega polja, kamor je moč priti z avtom tudi v snežnih razmerah. Podobno nikoli ne razočarata niti Mala in Velika planina. To je zgolj nekaj čudovitih možnosti za planinarjenje tudi v zasneženih mesecih.
Prav kombinacija obilja snega in nenadne otoplitve, ki nas v teh dneh tako mami v hribe, je namreč tista, zaradi katere moramo dvakrat premisliti, kam in če sploh v gore. Toplo sonce namreč že v dopoldanskih urah, sploh na prisojnih straneh, ojuži snežno odejo, težak moker sneg pa je kot nalašč za trganje plazov. Kar pa je šele prva od nevarnosti, ki se skrivajo v gorah pozimi.
Mala planina je v letošnji zimski preobleki več kot upravičila svojo priljubljenost.
Brez izkušenj gibanja v visokogorju, poznavanja razmer in brezhibnega znanja uporabe lavinskega trojčka odkrivanje zasneženega visokogorja raje preskočite. Sploh v lastni režiji in brez vodstva izkušenih gornikov. A tudi v sredogorju, sploh ob letošnjih obilnih snežnih pošiljkah, lahko doživimo pravo gorsko zimo, z znatno manjšimi tveganji, in kamor se lahko precej bolj gotovega koraka podamo tudi ljubiteljski pohodniki. Pri izbiri ciljev v prihajajočih tednih pogled raje usmerimo do gozdne meje, to je do okoli 1500 metrov nadmorske višine.
Čudoviti razgledi
V Sloveniji imamo blizu 270 vrhov, ki so nižji od 2000 metrov, v tem pestrem naboru pa se je težko odločiti, kje preživeti prost sončen dan. Vselej privlačna možnost, primerna tudi za družine z otroki, je vzpon k domu na Kofcah (1488 m) v karavanškem hribovju.
Če jo mahnemo s parkirišča malce pod kmetijo Matizovec, bomo na cilju že po približno uri in pol hoje večinoma skozi zmerno strm gozd, ki se tik pred ciljem odpre v razgledno pašno planino. Tu izlet zaključite! Otroci se na strminah okoli koče lahko sankajo, zganjajo zimske vragolije, tudi v teh časih pa še vedno dobite v koči odlične štruklje – ali kaj na žlico –, četudi za s seboj. Okoliške višje vrhove, kot sta Kofce gora ali Veliki vrh, si zaradi nevarnih strmih in golih pobočij raje pustite za poznejše mesece.
Lepše planinske ulice od te na planini Zajamniki verjetno ne boste našli.
Komno s 1520 metri še vedno umeščamo v sredogorje. A ko boste po približno dveh urah in pol za marsikoga sicer precej monotone hoje, med katero premagate 48 serpentin, ki se od slapa Savica vijejo skozi gozd, dosegli dom na Komni, se vam bo zazdelo, da stojite skoraj na vrhu sveta.
Pred domom boste globoko pod seboj kot na dlani zagledali modrino Bohinjskega jezera, na razglednem kuclju tik ob domu pa se vse okoli vas odpre kraljestvo gora najožjega dela Triglavskega narodnega parka. Z enim pogledom boste objeli smučišča na Voglu, malce stran Bogatin, za vami pa gore nad dolino Triglavskih jezer. Skratka, pogled za bogove! Ki ga lahko še pozlatite, če podaljšate ta planinski izlet za 15 minutk zložne hoje do koče pod Bogatinom (1513 m). In ob višjih stopnjah plazovne ogroženosti dan tu zaključite.
V hribih vam ni treba priti le do cilja, tudi na izhodišče se morate vrniti. Zato imejte v mislih, da morate imeti dovolj spočit korak še za sestop!
Če se že s Komne odpre krasen pogled na Bohinjsko jezero, pa ga boste še z bolj odprtimi usti občudovali z Vogarja (1054 m), ki ga zlahka dosežejo tudi otroci. Pri Kosijevem domu na Vogarju bomo že po uri in četrt vzpona iz Stare Fužine, nekaj minut od doma pa je tisto razgledišče, ki nam desetkratno poplača vsak korak. In če ste se komaj dobro ogreli, si za uro in pol (v eno smer!) podaljšajte hribolazenje do koče na planini pri Jezeru (1453 m) v osrčju Fužinskih planin. Planina, obdana z gozdovi, sredi katere se blešči gorsko jezero, okoli pa nekaj pastirskih stanov, je vsekakor vredna tega podaljška.
V hribe jo mahnite že zgodaj zjutraj in ob lepem vremenu, v nahrbtniku imejte ob dodatnih oblačilih tudi palice, gamaše in derezice.
Med vselej priljubljenimi cilji je Pokljuka z verjetno najlepšo planinsko ulico na planini Zajamniki (1280 m) ali morda izlet na planino Konjšico (1438 m), oboje v dobri uri dosežemo z Rudnega polja, kamor je moč priti z avtom tudi v snežnih razmerah. Podobno nikoli ne razočarata niti Mala in Velika planina. To je zgolj nekaj čudovitih možnosti za planinarjenje tudi v zasneženih mesecih.
