OSAMU SUZUKI
Šef podjetja kot državnik
Osamu Suzuki je bil na čelu Suzukija več kot štirideset let; vedel je, kako pomembna je diplomacija.
Odpri galerijo
Osamu Suzuki je vedel, da je prednost podjetja izdelovanje majhnih in dostopnih avtomobilov. FOTOGRAFIJE: Reuters
Nekaj zadnjih let smo novinarji ob omembi Osamuja Suzukija vedno znova poudarjali, da ima najdaljši staž med vsemi avtomobilskimi šefi. Nič drugače ni bilo, ko je 91-letnik pred kratkim sporočil, da po štirih desetletjih zapušča položaj, po novem bo samo še svetoval upravi.
Podjetje je vodil štirideset let. Do leta 2015 je bil njegov predsednik, takrat je mesto predal sinu Tošihiru Suzukiju, sam pa je postal izvršni direktor. Zdaj je oznanil, da se poslavlja tudi od tega položaja, po junijski skupščini delničarjev bo svetovalec uprave.
Toda Osamu Suzuki najprej ni bil – Suzuki. Bil je Osamu Macuda. Po diplomi se je leta 1953 zaposlil v banki. Njegov pristop je bil zelo odločen in prebojen, saj je sklepal samo posojila, ki so mu omogočala 30-odstotne obresti. Pri Suzukiju je začel delati leta 1958, a še prej se je moral poročiti.
Da je Osamu Suzuki zares postal Suzuki, je najprej sklenil dogovorjeno zakonsko zvezo s Šoko Suzuki, vnukinjo moža, ki je ustanovil podjetje. Ustanovitelj Mičio Suzuki je namreč imel tri hčerke, najstarejša je nato imela pet hčera. Ker moškega potomca ni bilo, je ta čast doletela Osamuja Macudo, ki je po poroki prevzel ženin priimek.
Zasedal je vrsto vodstvenih mest, dokler ni leta 1978 postal četrti predsednik podjetja, ki je najprej izdelovalo tkalne stroje, v tridesetih letih prejšnjega stoletja pa so začeli proizvajati avtomobile in pozneje še motorna kolesa. Ko je Osamu Suzuki postal prvi mož družbe, je vedel, kaj počne in kako najbolje unovčiti vse prednosti tega proizvajalca avtomobilov, ki ni spadal med največje, a je vseeno postal pomemben igralec na trgu majhnih avtomobilov.
Tako je razumel, da bitka z industrijskimi giganti ne bi bila smiselna, zato se je raje osredotočil na privabljanje kupcev na trgih v razvoju, predvsem v Indiji, na Kitajskem in tudi v nekaterih državah vzhodne Evrope.
Šef avtomobilskega podjetja še zdaleč ne razmišlja samo o avtomobilih, ampak je njegov položaj povsem primerljiv z najvišjim političnim funkcionarjem.
Tako je Osamu Suzuki tudi ravnal in stkal veliko diplomatskih stikov, skoraj več časa kot v domači pisarni je preživel po svetu. Leta 1967 je odprl tovarno na Tajskem, leta 1974 se je v Indoneziji dogovoril za skupno proizvodnjo, leto pozneje je nova tovarna stala na Filipinih, leta 1980 v Avstraliji in leta 1982 še v Pakistanu.
V zgodnjih osemdesetih je posel sklenil še z družbo General Motors, da bi se prebil v Evropo in ZDA, a verjetno najpomembnejša je bila ustanovitev hčerinskega podjetja Maruti Suzuki leta 1982 v Indiji. Pozneje se je razširil še na Novo Zelandijo, v Kanado, Egipt, Vietnam, na Madžarsko, kakšno tovarno je tudi zaprl. Svojčas je imel kar 76-odstotni tržni delež v Indiji in 66-odstotnega v Pakistanu, na Kitajskem pa je bil najuspešnejši japonski proizvajalec, prehitel je celo Toyoto.
Pri Suzukiju so si veliko obetali od dogovora s Volkswagnom, sklenjenega leta 2009, a že čez dve leti so zahtevali ločitev. Volkswagen je postal tudi 19,9-odstotni lastnik podjetja, načrtovali so večji prodor na japonski trg, Suzuki pa naj bi v zameno dobil predvsem tehnično pomoč. Toda Suzuki naj bi se dolgo počutil kot neenakovreden partner v zakonu, še posebno ker Nemci niso želeli dobavljati dizelskih motorjev. Pri Suzukiju so zahtevali prekinitev dogovora, dizelske motorje pa prejeli od Fiata, predvsem za indijsko družbo Maruti Suzuki.
Ločitveni postopek je trajal kar štiri leta, dokler ni mednarodna trgovinska zbornica odločila, da mora Volkswagen skoraj petinski delež prodati nazaj Suzukiju. »Dolgo sem imel občutek, kot da se mi je v grlu zataknila koščica,« je povedal Osamu Suzuki po sodniški odločitvi. »Zdaj se počutim precej osveženega.«
Navrgel je še precej ostrih puščic proti nekdanjim nemškim sodelavcem, pri čemer se ni prav nič oziral na to, da je Volkswagen bistveno večje podjetje. »To je bila dragocena izkušnja. Izvedel sem, da obstajajo različne vrste podjetij, česar nismo bili vajeni,« je dejal in zavrnil vsako novo sodelovanje s Volkswagnom. »Ne bomo se znova poročili z nekom, od kogar smo se ločili.«
Tovarno ima tudi na Madžarskem, z Viktorjem Orbanom je sodeloval že leta 2001.
Ženin priimek
Toda Osamu Suzuki najprej ni bil – Suzuki. Bil je Osamu Macuda. Po diplomi se je leta 1953 zaposlil v banki. Njegov pristop je bil zelo odločen in prebojen, saj je sklepal samo posojila, ki so mu omogočala 30-odstotne obresti. Pri Suzukiju je začel delati leta 1958, a še prej se je moral poročiti.
Da je Osamu Suzuki zares postal Suzuki, je najprej sklenil dogovorjeno zakonsko zvezo s Šoko Suzuki, vnukinjo moža, ki je ustanovil podjetje. Ustanovitelj Mičio Suzuki je namreč imel tri hčerke, najstarejša je nato imela pet hčera. Ker moškega potomca ni bilo, je ta čast doletela Osamuja Macudo, ki je po poroki prevzel ženin priimek.
Indija, Kitajska ...
Zasedal je vrsto vodstvenih mest, dokler ni leta 1978 postal četrti predsednik podjetja, ki je najprej izdelovalo tkalne stroje, v tridesetih letih prejšnjega stoletja pa so začeli proizvajati avtomobile in pozneje še motorna kolesa. Ko je Osamu Suzuki postal prvi mož družbe, je vedel, kaj počne in kako najbolje unovčiti vse prednosti tega proizvajalca avtomobilov, ki ni spadal med največje, a je vseeno postal pomemben igralec na trgu majhnih avtomobilov.
Dobre stike je imel v Indiji, med drugim s predsednikom vlade Narendrom Modijem.
Šef avtomobilskega podjetja še zdaleč ne razmišlja samo o avtomobilih, ampak je njegov položaj povsem primerljiv z najvišjim političnim funkcionarjem.
Tako je Osamu Suzuki tudi ravnal in stkal veliko diplomatskih stikov, skoraj več časa kot v domači pisarni je preživel po svetu. Leta 1967 je odprl tovarno na Tajskem, leta 1974 se je v Indoneziji dogovoril za skupno proizvodnjo, leto pozneje je nova tovarna stala na Filipinih, leta 1980 v Avstraliji in leta 1982 še v Pakistanu.
1958. je začel delati pri Suzukiju, a še prej se je moral poročiti.
V zgodnjih osemdesetih je posel sklenil še z družbo General Motors, da bi se prebil v Evropo in ZDA, a verjetno najpomembnejša je bila ustanovitev hčerinskega podjetja Maruti Suzuki leta 1982 v Indiji. Pozneje se je razširil še na Novo Zelandijo, v Kanado, Egipt, Vietnam, na Madžarsko, kakšno tovarno je tudi zaprl. Svojčas je imel kar 76-odstotni tržni delež v Indiji in 66-odstotnega v Pakistanu, na Kitajskem pa je bil najuspešnejši japonski proizvajalec, prehitel je celo Toyoto.
Poroka in ločitev s Volkswagnom
Pri Suzukiju so si veliko obetali od dogovora s Volkswagnom, sklenjenega leta 2009, a že čez dve leti so zahtevali ločitev. Volkswagen je postal tudi 19,9-odstotni lastnik podjetja, načrtovali so večji prodor na japonski trg, Suzuki pa naj bi v zameno dobil predvsem tehnično pomoč. Toda Suzuki naj bi se dolgo počutil kot neenakovreden partner v zakonu, še posebno ker Nemci niso želeli dobavljati dizelskih motorjev. Pri Suzukiju so zahtevali prekinitev dogovora, dizelske motorje pa prejeli od Fiata, predvsem za indijsko družbo Maruti Suzuki.
Ločitveni postopek je trajal kar štiri leta, dokler ni mednarodna trgovinska zbornica odločila, da mora Volkswagen skoraj petinski delež prodati nazaj Suzukiju. »Dolgo sem imel občutek, kot da se mi je v grlu zataknila koščica,« je povedal Osamu Suzuki po sodniški odločitvi. »Zdaj se počutim precej osveženega.«
Po več vodstvenih položajih je leta 1978 postal četrti predsednik družbe.
Navrgel je še precej ostrih puščic proti nekdanjim nemškim sodelavcem, pri čemer se ni prav nič oziral na to, da je Volkswagen bistveno večje podjetje. »To je bila dragocena izkušnja. Izvedel sem, da obstajajo različne vrste podjetij, česar nismo bili vajeni,« je dejal in zavrnil vsako novo sodelovanje s Volkswagnom. »Ne bomo se znova poročili z nekom, od kogar smo se ločili.«
