Selektivni mutizem, zelo resna motnja

Zadnje čase me številni starši kličejo in sprašujejo, kako lahko pomagajo svojim osnovnošolskim otrokom. Otrok doma vso šolsko snov obvlada, v šoli, ko je vprašan ali mora odgovarjati pred tablo, pa popolnoma zmrzne. Začne se tresti in nekateri celo začnejo jokati pred celim razredom, kar jih še bolj spravi v tesnobo, saj se jim pogosto sošolci še posmehujejo zaradi tako izražene stiske. Vsekakor je to zelo resna motnja, spada med strahove oz. fobije in je povezana s tesnobo, zato jo je treba obravnavati z vso resnostjo. Če otroku v tistem obdobju ne pomagamo, se to lahko prenese tudi v poznejšo dobo, celo v odraslost. Večina otrok se znajde v opisani stiski v petem ali šestem razredu, ko pridejo v puberteto in jim mnenje vrstnikov vedno več pomeni. Otrokova samopodoba izjemno trpi, ruši se še tisto malo samozavesti, ki jo je do tedaj premogel, in slika poloma na vseh ravneh je popolna. Da ne govorim o nekaterih učiteljicah, ki žal nimajo posluha za takšno stisko in se držijo predpisanih metod poučevanja. Kot da ne bi zmogle tudi nekaj ustvarjalnosti pri spraševanju otroka, ki se lomi pred tablo in pred vsemi doživlja tako rekoč rahel živčni zlom. Res je tudi, da mi starši poročate o izjemno sočutnih in sodelujočih učiteljicah, ki to razumejo.

Nezavedne reakcije

Da ne bo pomote, tako prizadet otrok ne zavrača tega, da bi govoril oziroma odgovarjal, on resnično ni sposoben govora. To je treba vedeti, saj pričakovanja pri nekaterih otrocih sprožijo določene nezavedne reakcije, ko kar zmrznejo in jih zajame občutek panike. V takšnih primerih je govorjenje res onemogočeno in se otrok nikakor ne šali, ko noče odgovarjati, saj tega enostavno ne zmore. Seveda lahko otroci s selektivnim mutizmom normalno govorijo s prijatelji ali družino, ko se ne počutijo ogrožene. Približno 1 od 140 otrok naj bi ga imel. To so sicer podatki iz ZDA, a verjetno ni kaj dosti drugače tudi v naši deželi. Pogostejši je pri deklicah. Nekateri otroci imajo znake selektivnega mutizma tudi že pri dveh ali štirih letih, ko niso sposobni vstopati v interakcijo z drugimi neznanimi ljudmi. V trenutku prenehajo govoriti, na obrazu dobijo popolnoma prestrašen in zmrznjen izraz, ko se od njih pričakuje, da bodo spregovorili z osebo, ki je izven njihove cone udobja in je ne poznajo ali nanjo niso navajeni.
Pravzaprav, če dobro pomislim, tudi odrasli pogosto kar obnemimo, če smo nenadoma potisnjeni v položaj, ko moramo spregovoriti s popolnimi neznanci ali pred množico neznanih ljudi.

Dodatna naloga

S primernim usmerjanjem lahko opisana tesnoba izzveni. Pri svojem delu s tako prizadetimi otroki se ne osredotočam zgolj na to, da naj bi otrok spregovoril pred celim razredom, temveč da se razreši tesnoba, ki je s tem povezana. Gre postopoma in nič na silo. Otrok sčasoma ugotovi, ko dobi dovolj opolnomočenja, da je varen, če spregovori, ko je pripravljen, da ga nihče ne bo prekinjal ali zasmehoval. Zato vedno priporočam sodelovanje staršev, učiteljev in otroka. Verjamem, da je to dodatna naloga za naše že tako obremenjene učitelje, a otrok, ki se spoprijema s selektivnim mutizmom, tega ni sam izbral. Je v stiski in vsi mu pomagajmo, da ta izzveni, da bo lahko sčasoma govoril brez stiske in sramu.
 




»Preberite več v Suzy, naši novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na narocnine@delo.si oziroma pokličite na brezplačno številko 080 11 99.«