Silvester odpira vrata novemu letu

Zadnjemu dnevu v letu tudi Slovenci pravijo staro leto, a ne Silvestrov dan ali večer,« je že leta 1886 dejal Ivan Navratil, slovenski urednik in jezikoslovec češkega rodu. Etnolog dr. Niko Kuret dodaja, da je ta večer za kristjane drugi sveti večer, čeprav se je zanj ugnezdilo ime Silvestrov večer.

»S tem so mišljene predvsem vesele in zabavne ure pred polnočjo, kot jih želijo prebiti ljudje za slovo od starega leta,« poudarja etnolog in se sprašuje, od kod ime Silvestrovemu večeru. »Na zadnji dan v letu goduje Silvester,« pravi Kuret. »Bil je papež, v obdobju njegovega vladanja se je rimski cesar Konstantin spreobrnil h krščanstvu. Upodabljajo ga s papeško tiaro in bikovo glavo ob strani. Bik ga spremlja zato, pripoveduje legenda, ker ga je svetnik obudil v življenje. Žival je baje usmrtil neki judovski čarodej. Na nekaterih podobah drži tudi ključ. Razlaga pravi, da z njim odklene novo leto.«

V koledarju svetnikov Družine preberemo, da je bil Silvester zavetnik domačih živali, za dobro letino krmilnih rastlin, za srečno novo leto: »Po rodu je bil Rimljan. Ko je postal mašnik, se je začelo Dioklecijanovo preganjanje. Silvester se ga ni ustrašil. Kjer je mogel, je pomagal, tolažil in opogumljal. Leta 314 so ga izvolili za papeža. Mir, ki ga je Cerkvi prinesel cesar Konstantin, je papežu pomagal tudi do plodnega zunanjega dela.«
Večerne plesne zabave, silvestrske pojedine in hrupne prireditve so bile za naše prednike zlasti na kmetih malodane neznane.

»Ljudje so pred vstopom v novo leto delali obračun s samim seboj,« pojasnjuje dr. Niko Kuret. »Zvečer so skupaj zmolili nekaj očenašev, in sicer v zahvalo bogu za sprejete darove minulega leta, obenem pa prosili, da bi se jim srečno začelo in končalo nastopno leto. Marsikje so se postili kakor na prvi sveti večer. Večerja je bila mrzla, v okolici Vodic, na primer, so jedli samo kuhano sadje.«
 

Silvestrsko prerokovanje

Večer pred novim letom je spet sveti večer. Tako ga marsikje tudi imenujejo. Po starem izročilu so o mraku pogrnili mizo s prtom in nanjo postavili kruh, ki je ostal od božiča ali pa so ga znova spekli. Tudi ta večer so nekoč pokadili in pokropili hišo, hlev in vsa gospodarska poslopja.
Po različnih krajih Slovenije je bilo znano prerokovanje, ko so raztopljeni svinec vlivali v mrzlo vodo in prerokovali iz nastalih podob, kaj se bo v novem letu zgodilo. Namesto svinca so ponekod vlivali v vodo jajce. Oblika venca, prstana ali harmonike je pomenila poroko, sveča je naznanjala krst, in če se je prikazal križec, je to pomenilo smrt. Iz nekdanjih vraž je nastala imenitna zabava.


Na Koroškem, na Kozjaku in v Beli krajini je bila znana navada, da so mladi na starega leta dan metali čevlje, po čemer naj bi se poznalo, kdo pojde od hiše, kdo se bo poročil, umrl ali kar koli že. Sedli so na tla, s hrbtom proti vratom. Na desno nogo so si napol nataknili čevelj in ga vrgli prek glave. Če je s sprednjim koncem pristal proti vratom, je to pomenilo, da bo moral od doma, če je pristal proti njemu, je pomenilo, da bo ostal.
Zelo razširjeno je bilo vedeževanje z listki. Uporabljali so ga predvsem fantje, ki so želeli izvedeti ime bodoče žene. Na staro leto je fant na tri listke napisal po eno žensko ime. Pred spanjem si jih je položil pod vzglavje. Zjutraj je izvlekel enega. Ime na njem je bilo ime njegove bodoče žene.


Silvestrske navade so se začele spreminjati in s tem tudi miselnost najdaljše noči v letu. Razmišljali so takole: če dobre volje in sit stopiš v novo leto, boš tak vse leto! »Nekje na Slovenskem so morali otroci, ki so počakali na polnočno uro, vsak na svoj stol, da bi skočili v novo leto,« je pri raziskovanju novoletnih običajev odkril Kuret.

Večer pred novim letom je zlasti čas kolednikov. Oglasili so se v vsaki hiši in gospodarji so tudi globlje segli v žep. Novoletni koledniki so znani že od nekdaj. Zanimivo je, da so se že v času Primoža Trubarja oglašali s pesmimi in dobrimi željami za novo leto.