GOBARJENJE
Sirotica pod iglicami
Zimsko kolobarnico najdemo v borovih gozdovih; meso je belo, prijetnega vonja in okusa, v kulinariki je cenjena.
Odpri galerijo
Lističi so široki, beli in rahlo rumenijo.
Zimska kolobarnica (Tricholoma portentosum) se je letos pojavljala že v oktobru, najdemo pa jo še vedno, v borovih in mešanih gozdovih, med iglicami in borovničevjem; raste v večjih skupinah pozno jeseni in v začetku zime, je precej pogosta goba, vendar ne povsod po državi. Zanimiva so njena domača imena, med katerimi sta najpogostejši snežka, sivka, v Prekmurju ji rečejo sirotica, ker revica raste precej pozno v jeseni in ji je najbrž že hudo hladno. Prvi je to vrsto opisal veliki švedski mikolog Elias Magnus Fries in jo imenoval Agaricus portentosus. Od leta 1872 je v rodu Tricholoma (kolobarnice) in dobila je današnje ime Tricholoma portentosum.
Klobuk ima premer od 5 do 10 cm, najprej je polkrožen, skoraj okrogel in zvonaste oblike, nato se zravna, na temenu pa lahko (ali pa tudi ne) ostane precej velika grba. Površina klobuka je gladka, sivkastih do rumenkastih odtenkov in z vraščenimi temnejšimi sivo rjavimi radialnimi vlakni. Kožo se lahko olupi s celega klobuka. Lističi so mladi beli, v starosti rumenkastih odtenkov. So široki in precej razmaknjeni. Bet je od 5 do 12 cm visok in do 2 cm debel. Je valjast, poln in rahlo ukrivljen; bel, pogosto z rumenimi odtenki, predvsem proti dnišču, vlaknat in gladek.
Meso je belo, pod kožico klobuka sivkasto, prijetnega vonja in okusa. Kulinarično je zelo cenjena, uporabna za vse vrste jedi, najboljša je vložena v kis. Podobne so ji nekatere strupene in pogojno užitne vrste kolobarnic, kot sta na primer surova strupena vretenasta kolobarnica pa strupena milnata kolobarnica in še katera. Nepoznavalci jo zamenjajo tudi z zelenkasto kolobarnico, s katero velikokrat rasteta skupaj na istih rastiščih in ki je lahko v večjih količinah smrtno strupena.
Če teh gob ne poznate, jih raje pustite v gozdu, saj v tem času lahko poberete tudi katero strupeno zamenjavo. Sicer pa se bo, glede na vremenske razmere, gobarjenje kmalu zaključilo, vsaj za večino. Mi, ki imamo radi tudi še katero drugo, preostalim neznano zimsko vrsto, pa bomo veseli vsakega primerka, zlasti naši fotoaparati in mikroskopi. Za vse pa velja: nabirajte le tiste vrste, ki jih sami dobro poznate!
Klobuk ima premer od 5 do 10 cm, najprej je polkrožen, skoraj okrogel in zvonaste oblike, nato se zravna, na temenu pa lahko (ali pa tudi ne) ostane precej velika grba. Površina klobuka je gladka, sivkastih do rumenkastih odtenkov in z vraščenimi temnejšimi sivo rjavimi radialnimi vlakni. Kožo se lahko olupi s celega klobuka. Lističi so mladi beli, v starosti rumenkastih odtenkov. So široki in precej razmaknjeni. Bet je od 5 do 12 cm visok in do 2 cm debel. Je valjast, poln in rahlo ukrivljen; bel, pogosto z rumenimi odtenki, predvsem proti dnišču, vlaknat in gladek.
Sivka rada raste v skupini. FOTOGRAFIJE: Ana Ivanovič
Meso je belo, pod kožico klobuka sivkasto, prijetnega vonja in okusa. Kulinarično je zelo cenjena, uporabna za vse vrste jedi, najboljša je vložena v kis. Podobne so ji nekatere strupene in pogojno užitne vrste kolobarnic, kot sta na primer surova strupena vretenasta kolobarnica pa strupena milnata kolobarnica in še katera. Nepoznavalci jo zamenjajo tudi z zelenkasto kolobarnico, s katero velikokrat rasteta skupaj na istih rastiščih in ki je lahko v večjih količinah smrtno strupena.
Če teh gob ne poznate, jih raje pustite v gozdu, saj v tem času lahko poberete tudi katero strupeno zamenjavo. Sicer pa se bo, glede na vremenske razmere, gobarjenje kmalu zaključilo, vsaj za večino. Mi, ki imamo radi tudi še katero drugo, preostalim neznano zimsko vrsto, pa bomo veseli vsakega primerka, zlasti naši fotoaparati in mikroskopi. Za vse pa velja: nabirajte le tiste vrste, ki jih sami dobro poznate!
