Skoval je kar 14 ljubljanskih zmajev

Rojen je bil 8. marca 1901 v Kropi v revni delavski družini. Oče Janez in mati Liza sta imela šest otrok, le trije so dočakali starost. Med letoma 1913 in 1942 je bil zaposlen v železoobrtni zadrugi v Kropi oziroma v njeni leta 1939 preimenovani naslednici Plamenu, kovinarski zadrugi, v kateri je opravljal dela kot pomožni, strojni in skladiščni delavec, kot žebljar, risar in umetni kovač. Kovanje žebljev v vigenjcu skupaj z očetom in materjo je Jožo Bertonclja že v otroštvu zaznamovalo za njegovo poznejše delo.

Po smrti starejšega brata Janeza v prvi svetovni vojni je moral Joža že zgodaj začeti delati. Nadarjenost za oblikovanje železa je v njem prepoznal Jože Gašperšič, takratni direktor Žebljarske zadruge Plamen. Ugotovil je, da Bertoncljeve sposobnosti presegajo program zadruge. Ko so v Kropi leta 1937 ustanovili umetno kovačnico, se je Joža Bertoncelj šolal ob delu.

Po drugi svetovni vojni in delovanju na Metalurškem inštitutu v Ljubljani (1950–1956) je Bertoncelj oblikoval mnoga odlična kovaška dela, zasnovana na združevanju oblikovanja in kovanja. Izdeloval je kovane mreže, lestence, svečnike, knjižna opirala, luči ... Na podlagi svojih prefinjenih izdelkov in zrelega oblikovanja je dobil status samostojnega oblikovalca in je bil leta 1955 sprejet v članstvo Društva slovenskih likovnih umetnikov uporabne umetnosti Slovenije in Jugoslavije.

»Joža Bertoncelj je kot oblikovalec železa začenjal svojo pot v dobi, ko je klasično oblikovanje železa v svetu izumiralo, v času, ko je Kropa že dolgo tega izčrpala svoje železove rude na Jelovici, v času, ko je že zdavnaj prešla zenit cvetočega železarstva,« pravi Maruša Avguštin o mojstru kovaške umetnosti.

Vedno je delal po lastnih idejah, razen pri spomeniku žrtvam koncentracijskega taborišča na Ljubelju, kjer je ustvaril skulpturo okostnjaka, in izdelavi zmaja na Ljubljanskem gradu, ko je delal po načrtih arhitekta Borisa Kobeta. Pozneje je skoval tudi 14 zmajev, ki držijo svetilke ob Ljubljanici, ter noge in okovje za mizo na ljubljanskem magistratu, vendar ta dela niso ponovila uspeha njunega predhodnega sodelovanja.

Po letu 1957 je spet koval doma, v Kropi in Kamni Gorici. Njegova dela so opazili avstrijski, nemški in skandinavski turisti, ki jih je zaneslo v Kropo. Zaradi izjemne kakovosti je bilo veliko njegovih del prodanih v tujino. Njegova kovaška dela so danes po Sloveniji, Evropi in Severni Ameriki.

V zreli fazi življenja je v kovanju malih plastik uresničeval svoje kiparske ambicije. To so predvsem ovnove glave in maske. Leta 1974 je za moderno oblikovani kovani korpus Kristusa na križu prejel zlato medaljo za plastiko na mednarodnem sejmu obrti v Münchnu.

Leto pred smrtjo (1975) je 42 kosov svojih stvaritev podaril kovaškemu muzeju v Kropi. V muzejski zbirki, v t. i. Bertoncljevi sobi, so se ohranili nekateri ključni eksponati iz njegovega kroparskega in deloma kamnogoriškega obdobja, zlasti kovane mreže z bogato ornamentiko, ovnove glave, maske in kovani zmaji. Čeprav sobo trenutno obnavljajo, si obiskovalci kovaškega muzeja Bertoncljeva dela kljub temu lahko ogledajo.

Bertoncelj je manj znan kot mojster peresa. Med vojnama je objavljal črtice v glasilu Zadrugar, leta 1973 je v samozaložbi izdal Kroparske zgodbe, v katerih je opisoval življenje, običaje in kovaško tradicijo v Kropi. Umrl je leta 1976 v domačem kraju.