Skrit na morskem dnu

Morski biči so hrustančnice, tako kot skati, obe vrsti pa sta v sorodu z morskim psom! Imajo plosk trup, v katerem ni niti ene kosti, njihova hrbtenica je iz upogljivega hrustanca, in krilom podobne plavuti. In čeprav niso videti kot ribe, prav to so. Največji je dolg skoraj dva metra, najtežji pa tehta okoli 300 kilogramov. Velika riba!

Več vrst teh bitij živi na morskem dnu, a ker so zelo dobro skrite, jih ne opazimo, nekateri pa živijo blizu vodne gladine in krilijo kot kake podvodne ptice. Poznamo več kot 300 vrst skatov in morskih bičev, večina jih živi v morju. Veliko jih živi samih, zberejo se le zaradi migracij in razmnoževanja. Njihovi naravni sovražniki so morski psi, morski levi, tjulnji. Njihovo število se zmanjšuje zaradi pretiranega ribolova, izgube habitata in podnebnih sprememb.

Morski biči imajo top gobec; škržne odprtine in usta imajo na spodnjem delu telesa, dihalne odprtine pa na zgornjem, tik za očmi. V ustih imajo tope zobe, s katerimi zdrobijo hrano, hranijo se predvsem z mehkužci in raki. Pri iskanju hrane si ne pomagajo z očmi, temveč z elektrosenzorji na spodnji strani telesa, s katerimi zaznavajo električne signale, ki jih oddaja njihova hrana, pardon, plen.



Običajno so prijazni in nežni, tudi v bližini ljudi. Ob korenu repa imajo eno ali dve konici, ki lahko izbrizgata močan strup, kadar je riba v nevarnosti. Rane so za ljudi redko usodne, če le niso v predelu prsi ali trebuha, so pa lahko zelo boleče in povzročijo ohromitev tistega dela telesa, v katerega je prišel strup, a ta k sreči sčasoma popusti. S strupom se zaščitijo pred plenilci, strup pa so menda zobozdravniki v stari Grčiji uporabljali kot anestetik. So živorodni, imajo med dva in šest mladičev na leto, v divjini živijo med 15 in 25 let.

Na podlagi fosilnih ostankov so znanstveniki ugotovili, da so morski biči živeli že v jurskem obdobju, pred 150 milijoni let.