Slikovita soteska nenavadnih slapov (FOTO)

Južno od Borovnice se velika ravnina Ljubljanskega barja spremeni. S planot Notranjske se proti severu spušča več potokov. Morda najzanimivejši je Ohonica. Prek dolomitnih pregrad se spusti s kraške planote Menišija in pri tem tvori Borovniški Pekel. Sotesko, polno slapov.

Spočetka položna pot postane bistveno bolj zahtevna. Po manjšem mostiču prečkamo potok na desno stran. Po levi se dvignemo mimo prvega slapu, ki v treh pramenih pada prek štiri metre visoke stene. Pot postane še bolj strma in na levo prečka potok. Za skalno steno se pokaže 16 metrov visok slap, ki pada v globoko zajedo. Sedaj pa se začne tisto zares. Skozi sotesko Ohonice je speljana turistična pot, a ta ni kar tako.

Treba je tudi po izpostavljenih lestvah in klinih.

Po strmih lestvah se povzpnemo nad drugi slap. Takoj nad njim najdemo še enega. Ta je še mogočnejši in pada 22 metrov v globino v manjši tolmun. Nadaljevanje poti zahteva vso našo pozornost. Po mogočni leseni lestvi se dvignemo nad ustje slapu. Pot se nadaljuje na levo. Vsepovsod je polno klinov in skob in zato je sicer izpostavljena pot sorazmerno varna. Globoko pod nami vidimo še en slap. Gre za lehnjakovo slapišče, ki se v več curkih razliva po strmem pobočju.

Prvi slap

V nadaljevanju postane pot zelo samotna. Soteska teče točno v smeri od juga proti severu. Vanjo le redkokdaj posije sonce. Vsepovsod je polno vlage in sem ter tja se vlečejo meglice. Človeku kar samemu od sebe pride na misel, da bi lahko srečal tudi medveda. No, misel je pač nekako treba potisniti na stran in nadaljevati. Pot spet zavije na desno in nas pripelje pod četrti slap. Voda je v tisočletjih v ustje izdolbla že mogočno zarezo.

Drugi slap

Kljub temu je četrti slap visok 17 metrov. Zame je ta daleč najlepši. Voda Ohonice namreč ne pada v tolmun, ampak na mogočno skalo ob vznožju. Ob tem se šumenja vode sploh ne sliši več, ampak vse skupaj bolj spominja na nenavadno pokljanje. Četrti slap obidemo po desni in prek prave divjine po petnajstih minutah hoje pridemo do končnega, petega. Ta je drugačen od preostalih. Dolomitne plošče tu leže postrani. Vode potoka se zajedajo v zajedo med ploščami in prek nagnjenih plošč padajo v obsežen tolmun. Na naši skrajni desni se tudi tu tvorijo lehnjakovi pragovi.

Tretji slap

Pot vodi še naprej. Po manjšem stopnišču se dvignemo nad ustje slapu. Tu se pot končno izravna. Vodi še naprej na Pokojišče na Menišiji. Nekdaj so planino upravljali menih iz samostana v Bistri. Tedaj je bilo to območje travnikov in manjših gozdov, danes pa se je pokrajina precej zarasla. Za pot skozi sotesko in nazaj potrebujemo skoraj dve uri. Vendar je to koristno izkoriščen čas. Ugotovimo namreč, da Pekel ni le vroč, poln dima in ognja, ampak tudi čudovita soteska, polna slapov in številnih visokogorskih rastlin, ki zaradi specifičnega podnebja v soteski rastejo tudi na sorazmerno nizki nadmorski višini.

Četrti je najlepši.