Slogovičeva hiša že 100 let

V središču Spodnjih Ivanjcev v občini Gornja Radgona stoji znamenita Slogovičeva hiša, ki letos praznuje 100-letnico. Po zaslugi vsakokratnih lastnikov, zdaj zanjo skrbi že četrti rod, je dobro vzdrževana. O njeni gradnji in namembnosti nam je Rudolf Slogovič, ki je s sestro Marijo in sinom Andrejem solastnik hiše, povedal veliko zanimivega.

»Konec 19. in v začetku 20. stoletja so imeli ivanjski kmetje svoje hiše v glavnem že zgrajene iz doma izdelane opeke, torej zidane, pri katerih sta prevladala podoben način gradnje in razporeditev prostorov: kmečka hiša je imela največkrat prednji in zadnji (dvoriščni) vhod v notranji hodnik, iz katerega je bil dostop v kuhinjo, prednjo veliko in zadnjo sobo (hiško), malo sobo (štubl), shrambo (kamuro) ter še dostop na podstrešje in tudi v klet. Takó grajenih hiš je bilo okrog leta 1920 v Spodnjih Ivanjcih več, pod domače so jim rekli Lešjakova, Lasbaherova, Senčarova, Šafaričova, Ciprožova, Vebaričova, Sotlarova, Polakova, Slogovičova, Breznikova, Klemenčičova, Vidova in še katera.

V tistem času sta izstopali Trstenjakova hiša, zgrajena leta 1910, in deset let pozneje zgrajena Slogovičeva, saj sta bili obe zgrajeni v meščanskem slogu in s fasadnimi štukaturami. Ko je leta 1910 h gradnji nove velike hiše pristopil kmetovalec Anton Trstenjak, je ob tej priložnosti sosedu prek ceste, Lasbaherju, dejal: »Jaz bom zgradil hišo, iz katere bom lahko gledal prek tvoje.«

Anton Slogovič (1885–1949) se je rodil v sosednjem Grabonošu. Po poklicu je bil trgovec, njegova žena Marija, roj. Kalina, pa gostilničarka. Poznejši sosed Družovec jima je prodal del zemlje, ki je mejila na cestno križišče in na kateri sta si zgradila hišo z gospodarskim poslopjem. Imela sta tudi manjšo kmetijo, hišo pa sta zgradila, da bosta v njej poleg bivalnih prostorov še trgovina in gostilna.


Visokopritlična hiša je bila skoraj v celoti podkletena in s petimi ločenimi prostori, med drugim tudi s posebnim prostorom za shranjevanje ledu, imenovanim ledenica. Iz dvorišča so vodile stopnice na zunanji hodnik (gang), zatem v notranji hodnik in nato v kuhinjo, shrambo, v dve spalnici ter tudi v gostilno, iz nje pa v trgovino s skladiščem. Kot posebno zanimivost velja omeniti tako imenovani leseni hladilnik – še ohranjen – za hlajenje pijač, saj elektrike v Ivanjcih vse do leta 1952 ni bilo. V tistem času so take hladilnike izdelovale specializirane mizarske delavnice, ena takih je bila v Mariboru.


Trgovina je bila tipično podeželska z mešanim blagom in je zadovoljevala potrebe krajanov po osnovnih živilih, na prodaj pa so bili tudi predmeti za gospodinjstvo in gospodarstvo ter material za poklice, kot so krojač, čevljar, kolar, sedlar itd. Anton Slogovič je od okoliških kmetov odkupoval tudi les, sadje in drugo blago za nadaljnjo prodajo. Med vojnama je v prizidku gospodarskega poslopja delovala pošta, po drugi svetovni vojni pa sta gostilna in trgovina delovali le še do leta 1948, ko je država z zakonom ukinila zasebne trgovine. Leta 1952 sta postala gospodarja Janko Slogovič in njegova žena Marija, roj. Partlič, ki je znova odprla gostilno in jo vodila vse do upokojitve leta 1974, nasledniki pa se za gostinsko obrt niso več odločili.