Slovenci pustili na Češkem izjemne sledi

Praga – Slovenska likovna umetnost je bila že večkrat predstavljena na tujem, tudi na Češkem, še nikoli pa v tolikšnem obsegu in tako odmevno, kot je od minulega četrtka na praškem gradu. S svojimi močmi in s pomočjo zunanjih sodelavcev jo je postavila Narodna galerija iz Ljubljane. Prijazen odziv gostiteljev je potrdil, da jim niso blizu le stvaritve Jožeta Plečnika – najsijajnejše poleg cerkve Srca Jezusovega so zbrane prav na Hradčanih –, temveč tudi slovenska likovna umetnost. Priznavajo tudi, da sodelovanje med obema narodoma od skupnega življenja pod habsburško krono do osamosvojitve obeh držav in nove povezave v Evropski uniji ni bilo le enostransko. Da Čehi niso bili le naš zgled v obdobju narodnega prebujanja in pozneje ne zgolj naši učitelji, marveč da je tudi vrsta Slovencev pomembno prispevala k bogatenju češke kulture.



Plečnik, najznamenitejši med njimi, je z nekaj stoli, maketami in primerki cerkvene opreme v posebnem prostoru – z izvezenimi duhovniškimi plašči Helene Vurnik in izborom fotografskega gradiva – tudi vključen v predstavitev, ki je sicer v veliki razstavni dvorani v nekdanji grajski konjušnici posvečena slovenski upodabljajoči umetnosti v letih 1870–1930. V prvi vrsti slikarstvu, kiparstvu, ilustraciji in fotografiji iz tega obdobja, v katerem se je med drugimi oblikami likovnega izražanja spočel, razvil in iztekel čas slovenskega impresionizma. Od tod tudi podnaslov razstave Impresionizem od zore do mraka.



Šele tak pristop – da niso razstavljena le najznačilnejša platna impresionistov Riharda Jakopiča, Ivana Groharja, Mateja Sternena in Matije Jame, temveč tudi dela starejših in mlajših sodobnikov – te velike mojstre umešča v širši okvir naše (ne le likovne) umetnosti zadnjih desetletij 19. in prvih desetletij 20. stoletja. Obiskovalcu razstave pomaga odkriti in razumeti povezave, ki so se porajale in oplajale v času, ko je slovenska samobitnost začela dobivati oprijemljive oblike in tudi z razvojem vseh zvrsti umetnosti polagala temelje državnosti. Pri tem so svojo vlogo odigrali tako realista brata Janez in Jurij Šubic, učitelj Anton Ažbe v Münchnu kot Ivana Kobilca pa vesnani z Maksimom Gasparijem, neprekosljivi satirik in ilustrator Hinko Smrekar ter na koncu brata France in Tone Kralj, Avgust Černigoj in Stane Kregar.



K tej živopisni celoti so veliko prispevali kiparji, od Svetoslava Peruzzija ter Alojza Gangla in Ivana Zajca, ki sta ustvarila prve spomenike pomembnih Slovencev, do sijajnega portretista Frana Bernekerja. Ne nazadnje so zgovorne tudi fotografije Augusta Bertholda in drugih mojstrov.

Na slovesnem odprtju razstave s častnim pokroviteljstvom obeh predsednikov, Češke republike Miloša Zemana in Republike Slovenije Boruta Pahorja, se je zvrstilo veliko ne le formalnih priznanj in zahval, od gostiteljev iz urada češkega predsednika in uprave praškega gradu ter našega veleposlanika v Pragi Leona Marca do ministra za kulturo Zorana Pozniča. O celotnem izjemno zahtevnem podvigu – nastajanju in postavljanju ter pomenu razstave – je največ povedala direktorica Narodne galerije Barbara Jaki, ki je sijajno predstavitev tudi zasnovala. Zahvalila se je sodelavcem in poudarila, da je 474 razstavljenih umetnin, ki jih spremljajo dokumenti, fotografije in makete, »najodličnejši izbor naše starejše dediščine«, s katero so »slovenski impresionisti, skupaj s predhodniki, sopotniki in nasledniki ustvarili enega od temeljev narodnega prebujenja. V tem obdobju se je oblikoval odzivni prostor slovenske vizualne kulture, ki so ji predvsem slovenski impresionisti programsko zagotovili nacionalno komponento in širšo prepoznavnost. Hkrati prav z njihovo umetnostjo utemeljujemo svojo drugačnost in svojo povezanost s sodržavljani Evropske unije.« Pri čemer je lahko »univerzalna govorica umetnosti najmočnejša vez med nami in najboljša pot do medsebojnega poznavanja in razumevanja«.

Razstava, ki bo na Hradčanih na ogled do 16. septembra, dokazuje, da smo Slovenci na mnogih področjih dosegli več, kot smo si, z občudovanjem zazrti predvsem v tujino, pripravljeni priznati. Tega večera je bilo v eni od prestolnic evropske kulture lepo biti Slovenec!