Slovenske Konjice: potep po starodavnem mestu (FOTO)
Območje gornjega toka reke Dravinje je bilo naseljeno že pred tisočletji. Na območju mesta so našli ostaline iz neolitika in bronaste dobe. Okoli leta 400 pred našim štetjem so ga naselili Kelti, ki so jim pred 2000 leti sledili Rimljani. Na križišču dveh rimskih cest je zraslo rimsko naselje in v pozni antiki zamrlo.
Sledili so Slovani, vendar so po propadu Karantanije prevzeli oblast plemiči Rimskega nemškega cesarstva, konkretno savinjskih mejnih grofov. Srednjeveška naselbina se je imenovala Conuwitz in prek nemških izrazov, kot sta Ganawicz in Gonebitz, so nastale današnje Slovenske Konjice; Slovenske šele v 30. letih prejšnjega stoletja.
V srednjem veku so izkoristile svojo ugodno prometno lego, tudi današnja avtocesta teče v neposredni bližini. H gospodarski rasti je pripomogel še bližnji samostan kartuzijancev Žiče.
Sprehod po srednjeveškem mestu je sprehod po mestnih ulicah. Ne prav posebna preizkušnja niti za gibalno ovirane in tiste na vozičkih. Mogoče tudi zato, ker je srednjeveško mesto sorazmerno majhno in ga lahko prehodimo v nekaj minutah.
Ohranjena cerkev
Srednjeveško jedro naselja je Stari trg z enonadstropnimi trškimi hišami sklenjene pozidave, katerega osrednji trški prostor je razširjena cesta, ki se vzpenja ob potoku na desnem bregu Dravinje. Starejše enonadstropne stavbe kažejo poznogotske oblike, največ jih je z zasnovo iz 19. stoletja, le fasade so večinoma oblikovane v poznejših slogih, od renesanse, baroka, secesije, bidermajerja, neorenesanse.
Srednjeveška trška zasnova se je skozi stoletja ohranila, najpomembnejšo, tudi obrambno vlogo, pa je imel osrednji cerkveni prostor, saj naselbina ni imela obzidja. Nadžupnijska cerkev je tudi edini ohranjeni objekt iz tega časa, trška srednjeveška arhitektura je bila lesena in se zato ni mogla ohraniti, tudi zaradi pogostih požarov. Prve ohranjene primerke trške arhitekture tako spremljamo šele od 16. stoletja, ko so les kot gradbeni material zamenjali s kamnom in pozneje z opeko.
Sedanjo poznogotsko nadžupnijsko cerkev sv. Jurija sestavljajo pravokotna ladja predromanskih proporcev, zgrajena verjetno konec 13. stoletja, v drugi polovici 14. stoletja ji je bila prizidana križnorebrasto obokana stranska ladja, tristrano sklenjen križnorebrasti in z zunanjimi oporniki obdan prezbiterij, okoli leta 1300 na zahodni strani zvonik, povišan leta 1720, ter na južni strani baročna Roženvenska kapela iz okoli 1746. V cerkveni ladji z notranjimi oporniki je ohranjen izjemno razgiban poznogotski obok s sočasno poslikavo.
Znamenji in grad
Na Starem trgu stoji Florijanovo znamenje, v zgornjem delu trga pa Marijino znamenje, delo kiparske delavnice domačina Franca Zamlika z začetka 18. stoletja.
Nad Slovenskimi Konjicami stoje mogočne ruševine Starega gradu. S svojo mogočno podobo daje pečat celotnemu naselju. Konjiški grad spada med naše najstarejše. Njegovi prvi lastniki so bili stari konjiški vitezi, ki naj bi se po nekaterih virih pojavili že okoli leta 1148, vendar so zanesljivo izpričani šele, ko je v listini iz leta 1175 (po drugih virih leta 1165) prvič po imenu omenjen Liupold Konjiški kot ministerial štajerskega mejnega grofa Otokarja III.
Z mogočnega gradu se odpre prelep razgled po pokrajini.
Tudi obisk tega impozantnega gradu je sorazmerno enostaven. Mimo pokopališča nas do njega popelje kaka dva kilometra dolga makadamska cesta. Tik pod njim je manjše parkirišče in od tam je do gradu le dve minuti sprehoda. Z njega se odpre prelep razgled po pokrajini spodaj.
