Slovenski Tibet: šest mesecev je zima, šest mesecev pa mraz (FOTO)
Gručasta Nova vas je sedež občine Bloke ter gospodarsko, zaposlitveno, oskrbovalno in kulturno središče Bloške planote. Ta okrog deset kilometrov dolga in pet kilometrov široka notranjska dinarsko-kraška planota na nadmorski višini od 720 do 800 metrov leži med velikolaško pokrajino in Ribniško dolino na vzhodu ter Cerkniškim poljem na zahodu.
Ker je v dolinah pogost toplotni obrat, je snežna odeja tam dolgotrajnejša, hkrati pa prihaja do poznih spomladanskih pozeb in zgodnjejesenske slane, tako da se domačini radi pošalijo, da je pri njih šest mesecev zima in šest mesecev mraz. Specifične vremenske razmere na planoti so botrovale tudi njenemu drugemu poimenovanju – slovenski Tibet.
»Pred dobrimi 120 leti, ko je nastala objavljena razglednica, je bila Nova vas, ki se v zgodovinskih dokumentih pojavi že leta 1283, po številu prebivalcev (241) drugi največji kraj na planoti, saj so jo prekašale sosednje Velike Bloke (271). Preobrat je sledil v 80. letih prejšnjega stoletja, k čemur je nemara največ prispevalo povečanje zaposlitvenih možnosti z odprtjem obratov tovarn Kovinoplastike iz Loža in Izolirke iz Ljubljane, ki so ju nasledile družbe KL fenstar in Novohlad ter obrat Juba iz Dola pri Ljubljani.
Na začetku minulega stoletja je imela Nova vas šolo, pošto, brzojavni urad, gasilsko društvo in žandarmerijo. Novovaščani so se ukvarjali predvsem s pridelovanjem krompirja, ajde, rži, pšenice in zelenjave ter z rejo živine, pri čemer so bili znani po bloških volih, mleko pa so predelovali v sir in maslo. Za prodajo so redili tudi prašiče in perutnino ter pripravljali bukov in jelov les. Danes se le še nekaj domačinov ukvarja s kmetovanjem, tako da je večina zaposlena na planoti ali pa se vozi na delo v druge kraje, mnogi v Ljubljano,« pripoveduje bloški upokojeni učitelj zgodovine, zbiralec starih razglednic in domoznanec Milan Škrabec ter nas opozori, da je tu med svetovnima vojnama delovala jadralna letalska šola in da po letu 2007 v septembru spet potekajo Mihaelovi sejmi, katerih začetki segajo v 14. stoletje.
Spodaj na razglednici sta večji stavbi Nove vasi: levo je tedanja restavracija Modic s kegljiščem, ki jo je dotrajano nedavno kupila bloška občina, da bo tam zgradila dom za starejše občane.
Na desni sliki je hiša s trgovino, ki so jo kasneje prevzeli Pavletičevi. Od njihovih dedinj sta 1978. celotno posest kupila gostinca Slavko in Marija Strman, stavbo temeljito prenovila in tri leta pozneje odprla gostilno Slamar. Ta je delovala do 2007. in odtlej so še osem let oddajali sobe, zdaj pa je vse skupaj na prodaj.
Ker se na Blokah mraz in debela snežna odeja obdržita več mesecev, so domačini že zgodaj začeli uporabljati smuči. Izdelovali so jih iz bukovega, brezovega ali javorjevega lesa. Približno pet čevljev (1,5 metra) dolgi deščici sta imeli na sredi usnjen jermen za pripenjanje čevljev, smučarju pa je bila v pomoč še okrog dva metra dolga palica. Smuči so uporabljali za hojo in prevoz tovorov, služile pa so tudi za zabavo, iz česar se je razvilo današnje smučanje. Bloške smuči je že leta 1689 opisal Valvasor, kar pomeni, da so jih tod poznali že precej prej, zato Bloke štejemo za zibelko smučanja v srednji Evropi. O tej izjemni kulturni dediščini govori tudi stalna muzejska razstava, ki so jo leta 2014 odprli v dvorani Bloški smučar v Novi vasi.
Desna panoramska sličica prikazuje vas Faro, ki je danes že skoraj povsem združena z Novo vasjo, saj je vmes samo potok Farovščica. Po besedah našega sogovornika se kraj prvič omenja leta 1332, kar pomeni, da je bila vsaj od tega leta na Blokah samostojna župnija, po kateri je naselje dobilo ime. Nekdaj so namreč Bloke spadale pod starotrško prafaro. Prvotno s slamo krito farno cerkev sv. Mihaela so leta 1472 požgali Turki, sedanjo cerkev pa so zgradili leta 1850.
Podolgovata enoladijska, večinoma baročna zgradba ima tri neoklasicistične kamnite oltarje, ki jih je v letih 1891 in 1892 izdelal kamnosek Alojzij Vodnik po načrtih slikarja Miroslava Tomca, oba iz Ljubljane. Bloško župnijo, h kateri sodi deset podružnic, zdaj vodi župnik Simon Virant.
V Lavričevi hiši sredi Nove vasi se je rodil zdravnik, kirurg in akademik Božidar Lavrič (1899–1961). Leta 1940 je bil imenovan za rednega profesorja kirurgije na medicinski fakulteti v Ljubljani, po vojni je bil tudi njen dekan, med letoma 1956 in 1958 pa rektor ljubljanske univerze. Posodobil je torakalno kirurgijo ter kirurgijo srca in žilja in bil utemeljitelj sodobne slovenske kirurške šole; objavil je okrog 80 strokovnih člankov. Z Mežnarjeve domačije v Fari je bil doma duhovnik Jernej Ponikvar (1877–1952), ki je leta 1901 kot dijak odšel v ZDA in pet let pozneje v Minnesoti diplomiral iz teologije.
Zlasti znani so bili po bloških volih, mleko so predelovali v sir in maslo.
Leta 1907 je prišel v slovensko župnijo sv. Vida v Clevelandu in tu ostal do smrti. V tem času je dal zgraditi šolo za 400 otrok in novo cerkev, ki velja za največjo slovensko cerkev, zgrajeno zunaj Slovenije. Leta 1936 je postal papežev častni prelat.
