Smrtno strupena lepotica

Zelena mušnica (Amanita phalloides) je ena najbolj razširjenih gob po Evropi. Opisovali so jo že leta 1727, nato Fries leta 1821, leta 1833 ji je današnje ime pripisal Johann Heinrich Friedrich Link. V angleško govorečih deželah jo imenujejo Deathcap, smrtonosna kapica, saj povzroči več kot 90 odstotkov smrtnih primerov med zastrupitvami z gobami.
Klobuk je sprva kroglasta kepa, ovita v belo lupino oziroma velum, ki pri rasti gobe poči in je najprej polkrožen, nato pa se zravna in velikokrat malce priviha.


Premer ima od 5 do 15 cm, je olivno zelenkast ali zelenkasto rumenkast z vraščenimi radialnimi temnimi vlakni in popolnoma gladek. V nekaterih primerih je lahko tudi popolnoma bel. Lističi so beli, gosti, široki in niso prirasli na bet. S starostjo postajajo smetanaste barve. Bet je od 7 do 15 cm visok in do največ 2 cm debel.

Je raven, bel, pod lističi nekoliko tanjši, v dnišču pa se nekoliko odebeli v gomolj, ki ga obdaja bela lupina. Na betu je bel, marogast in viseč obroček; star bet postane votel. Meso je belo, vlaknato, ima sladkoben vonj in menda prijeten okus. Gobe ne smemo okušati. Trosni prah je bel, saj so trosi beli.
 

Neizogibna smrt

Raste posamično ali skupinsko od julija do oktobra v listnatih gozdovih, najraje pod hrasti in kostanji. Goba je smrtno strupena, zastrupitev ima precej dolgo inkubacijsko dobo in povzroča t. i. faloidni sindrom. Najprej se pojavijo prebavne motnje s simptomi, kot so bruhanje, driska in slabost, in sicer v od 5 do 12 urah po zaužitju. Nato simptomi izginejo za več ur ali celo za dan ali dva in žrtev že misli, da je zastrupitev mimo in je ozdravljena. Vendar se sčasoma simptomi vrnejo in takrat je morda že prepozno za ozdravitev, saj so najbrž že poškodovana jetra.


Brez zdravljenja človek pade v komo in nemalokrat je smrt skoraj neizogibna. Pogosto je edini način ozdravitve operacija s presaditvijo jeter, a je popolno okrevanje tudi v tem primeru negotovo, boleče in dolgotrajno.
Iz zgodovine je znanih kar veliko poročil o umorih z gobami, še posebno z zeleno mušnico. Tako naj bi Agripina, žena rimskega cesarja Klavdija, moža zastrupila prav z zeleno mušnico. Zelo verjetno je, da je povzročila smrt rimskega cesarja Karla VI. leta 1740 na Dunaju. Zelena mušnica je bila tudi starim Grkom znana kot smrtonosni strup. To je bilo priljubljeno orožje zastrupljevalcev več stoletij in še danes je vzrok za številne tragične in boleče smrti vsako leto.
 

Živalim ne škodi

Strupi zelene mušnice ne vplivajo na živali, zato to ni merilo užitnosti. Vendar med ljudstvom že stoletja obstaja verovanje, da če živali, predvsem polži, lahko pojedo gobo, je ta užitna. To seveda ne drži, saj imajo polži popolnoma drugačen prebavni sistem in jim strupi ne škodujejo.

Nabiralci radi zamenjajo zeleno mušnico za eno od zelenkastih ali rjavkastih golobic, denimo z zeleno (Russula aeruginea) ali rjavozeleno (Russula heterophylla) golobico. Nekateri režejo le klobuke gob in tako spregledajo pomembne značilnosti strupenih mušnic, na primer ovojnice v dnišču in obročka, česar golobice nimajo. Pravzaprav so nabiralci sami krivi za zastrupitve, saj se premalo podučijo o vrstah gob, njihovih značilnostih in užitnosti. Zato spet vse pozivam, da nabirajte le tiste gobe, ki jih sami zelo dobro poznate!