GOBE
Smrtonosna lepotica
Zelena mušnica je izjemno strupena goba, usoden je lahko že srednje velik klobuček, je pa zelo podobna užitni zeleni golobici, zato previdno.
Odpri galerijo
Je ena najlepših gob. FOTOGRAFIJE: Ana Ivanovič
Zelena mušnica (Amanita phalloides) je ena najbolj razširjenih gob v Evropi. Opisovali so jo že leta 1727, nato Elias Magnus Fries leta 1821, 1833. pa ji je današnje ime pripisal Johann Heinrich Friedrich Link. V angleško govorečih deželah jo imenujejo deathcap, smrtonosna kapica, saj je zaslužna za več kot 90 odstotkov smrtnih primerov pri zastrupitvah z gobami.
Klobuk je sprva kroglasta kepa, ovita v belo lupino oz. velum, ki med rastjo gobe poči. Najprej je polkrožne oblike, nato pa se zravna in velikokrat malce priviha. Premer je od pet do 15 cm, olivno zelenkaste ali zelenkasto rumenkaste barve z vraščenimi radialnimi temnimi vlakni in popolnoma gladek. V nekaterih primerih je lahko tudi popolnoma bel.
Lističi so beli, gosti, široki in niso prirasli na bet. S starostjo postajajo smetanaste barve.
Bet je od sedem do 15 cm visok in do največ dva centimetra debel. Je raven, bel, pod lističi nekoliko tanjši, v dnišču pa se nekoliko odebeli v gomolj, ki ga obdaja bela lupina (velum). Na njem je bel, marogast in viseč obroček. Star bet postane votel. Meso je belo, vlaknasto, ima sladkoben vonj in menda prijeten okus po orehih ali mandljih, vendar gobe nikakor ne smemo okušati. Trosni prah je bel, saj so trosi beli. Raste posamično ali v skupinah od julija do oktobra v listnatih gozdovih, najraje pod hrasti in kostanji. Goba je izredno strupena, za smrt ali zelo hudo zastrupitev zadostuje že srednje velik klobuček.
Nabiralci jo kaj hitro zamenjajo z eno od zelenkastih ali rjavkastih golobic, npr. z zeleno golobico (Russula aeruginea).
To gobo je leta 1863 opisal švedski mikolog Fries. V preteklosti so jo imenovali travnata golobica, saj je klobuk bolj ali manj barve trave, na robovih malo svetlejši. Je premera do osem centimetrov, kožica je v vlažnem vremenu mastna in svetleča in se po robovih lupi. Površina ni razpokana. Lističi so beli, gosti in s starostjo malo porumenijo. Bet je do osem centimetrov visok, do dva debel, valjaste oblike, včasih se proti dnišču malo zoži.
Meso je belo, nima posebnega vonja, okus pa je nekoliko pekoč. Sicer naj bi bile golobice, ki pečejo, neužitne ali strupene, a je opisana vrsta užitna. Vendar pa, če imamo v gozdu več podobnih, pustimo to vrsto in raje naberimo kaj bolj užitnega, npr. modrikasto, rjavozeleno golobico ipd.
Prvo pravilo nabiranja gob pa je seveda to, da vzamemo le tiste vrste, ki jih zelo dobro poznamo, saj lahko v primeru nabiranja zelenkastih ali modrikastih vrst golobic kaj hitro poberemo tudi smrtno strupeno zeleno mušnico.
Primer skorajšnje zastrupitve s to krasno gobo sem imela v preteklosti v naši družini, ko so moji sorodniki pobirali le klobuke zelene barve, vendar so se zraven golobic znašle tudi zelene mušnice. Najbrž me je neka višja sila pripeljala k njim na obisk, in to prav v trenutku, ko so jih čistili: zelenkaste in rjavkaste golobice, zraven pa precejšnjo količino zelenih in povrhu še strupenih panterjevih mušnic. Nikoli v življenju še nisem imela mehkih kolen, takrat pa nisem mogla stati, tako sem se prestrašila.
Če bi moji sorodniki zaužili nabrano količino teh lepih strupenjač, danes ne bi bil nihče od njih več živ. Zato pazimo, kaj nabiramo, in če vrst ne poznamo prav dobro, vprašajmo nekoga, ki gobe pozna, ali pa jih ne nabirajmo! Pa dobro bero želim!
Klobuk je sprva kroglasta kepa, ovita v belo lupino oz. velum, ki med rastjo gobe poči. Najprej je polkrožne oblike, nato pa se zravna in velikokrat malce priviha. Premer je od pet do 15 cm, olivno zelenkaste ali zelenkasto rumenkaste barve z vraščenimi radialnimi temnimi vlakni in popolnoma gladek. V nekaterih primerih je lahko tudi popolnoma bel.
Lističi so beli, gosti, široki in niso prirasli na bet. S starostjo postajajo smetanaste barve.
Klobuk je svetlo zelen s temnimi nitkami.
Podobna zeleni golobici
Nabiralci jo kaj hitro zamenjajo z eno od zelenkastih ali rjavkastih golobic, npr. z zeleno golobico (Russula aeruginea).
To gobo je leta 1863 opisal švedski mikolog Fries. V preteklosti so jo imenovali travnata golobica, saj je klobuk bolj ali manj barve trave, na robovih malo svetlejši. Je premera do osem centimetrov, kožica je v vlažnem vremenu mastna in svetleča in se po robovih lupi. Površina ni razpokana. Lističi so beli, gosti in s starostjo malo porumenijo. Bet je do osem centimetrov visok, do dva debel, valjaste oblike, včasih se proti dnišču malo zoži.
Če bi moji sorodniki zaužili nabrano količino teh lepih strupenjač, danes ne bi bil nihče od njih več živ.
Meso je belo, nima posebnega vonja, okus pa je nekoliko pekoč. Sicer naj bi bile golobice, ki pečejo, neužitne ali strupene, a je opisana vrsta užitna. Vendar pa, če imamo v gozdu več podobnih, pustimo to vrsto in raje naberimo kaj bolj užitnega, npr. modrikasto, rjavozeleno golobico ipd.
Prvo pravilo nabiranja gob pa je seveda to, da vzamemo le tiste vrste, ki jih zelo dobro poznamo, saj lahko v primeru nabiranja zelenkastih ali modrikastih vrst golobic kaj hitro poberemo tudi smrtno strupeno zeleno mušnico.
Primer skorajšnje zastrupitve s to krasno gobo sem imela v preteklosti v naši družini, ko so moji sorodniki pobirali le klobuke zelene barve, vendar so se zraven golobic znašle tudi zelene mušnice. Najbrž me je neka višja sila pripeljala k njim na obisk, in to prav v trenutku, ko so jih čistili: zelenkaste in rjavkaste golobice, zraven pa precejšnjo količino zelenih in povrhu še strupenih panterjevih mušnic. Nikoli v življenju še nisem imela mehkih kolen, takrat pa nisem mogla stati, tako sem se prestrašila.
Pravilo nabiranja gob je, da nabiramo le tiste vrste, ki jih zelo dobro poznamo.
Če bi moji sorodniki zaužili nabrano količino teh lepih strupenjač, danes ne bi bil nihče od njih več živ. Zato pazimo, kaj nabiramo, in če vrst ne poznamo prav dobro, vprašajmo nekoga, ki gobe pozna, ali pa jih ne nabirajmo! Pa dobro bero želim!
